...

Tokrat skrbi mene. Skrbi me, ker ne vem kaj bodo pokazali rezultati. Skrbi, ker vem da ji je v tem trenutku še huje kot meni, saj se neznosno boji tega neprijetnega pregleda. Ni fer, življenje ni fer!! Po vsem kar je prestala ni fer da se ji sedaj dogaja še vse to! Še vedno upam, verjamem da bo vse vredu ampak... A je narobe če me skrbi? Me skrbi neupravičeno? Od razpleta današnjega dne je odvisen ostanek njenega življenja... in tudi mojega. Danes se lahko vse obrne na glavo... Tisti, ki bi jo videl danes bo teško verjel, kako nasmejana in polna energije je običajno. Strah jo je popolnoma ohromil. Nočem da se ji to dogaja!! Nočem... In nimam sposobnosti da bi na kratko napisala vse, o čem v tem trenutku premišljujem. Misli mi dobesedno švigajo sem in tja, od spominov do želj. Najini dolgi pogovori, ko pozabiva celo na kosilo... Nedeljska jutra ob kavi, v pižami... Smeh, veliko smeha in tistih simpatično žleth izjav... Upam da bo vse vredu!! Mora bit! Če ne bo, ne vem... Ne znam si predstavljat... Vsako opravilo, ki se ga lotiva skupaj, postane zabavno, čeprav je v osnovi dolgočasno. Njen parfum...Zdi se mi, da vedno diši enako, pa čeprav je zamenjala parfum. To je najlepši vonj na svetu in me spremlja že 23 let... Od trenutka ko sem se rodila. Od trenutka ko me je rodila. Moja mami je najbolj zakon bitje na tem svetu! In tega se ne da opisat...Ne da, vsaj ne v tem trenutku... Bojim se, tolk se bojim da si je to teško predstavljat. Samo to vem, da mora bit vredu. MORA!!! Enostavno mora... Ker sicer mi bo počlo srce...

AAAA, HALLOWEEN RED ALERT!!!

Moji doma so popolnoma spregledal dejstvo, da vsako freakin' leto režem buče na halloween in tako sem letos ostala brez nje!! Pa kje naj jo jutri v tolk kratkem času staknem:S?!?! Halloween je zame en izmed bolj zabavnih praznikov(resnično uživam ko mrcvarim tisto bučo:D) in letos mi bo izgleda padel v vodo *smrk, smrk*.

A ma kdo kako bučo doma odveč??

Jo plačam*obupansmajlissolzicamivučkah*...?

Moja lanska umetnina je bila nekaj podobnega buči na tej sliki...Ko najdem sliko, jo napopam na blog:).

'Cause you had a bad day...

...bla bla bla...sing a sad song try to turn it around...

Mnjah, začelo se je že navsezgodaj zjutraj. Prvi problem - kavbojke, ki sem jih imela namen oblečt za v službo so kar preko noči nekako čudežno zašle v pralni stroj, kar v prevodu pomeni, da sem morala v trenutku spremenit celotno garderobo. Ne tolk simpl kot se sliši. Ko se mi uspe učlovečit uleti ati, da ga moram še prej peljat do zdravstvenega doma. Ok... Še ni tolk hudo. Se vsedem v avto, iz torbice izvlečem očala iiiiin...ugotovim da so zlomljena. Moja najljubša sončna očala!! *smrk* Špeglčki moji, RIP. Ko mi končno uspe, da se začnem peljat proti 'cilju', se mi pred nos nalima zdelano-bel, Wolkswagnov Transporter (da poslovenim - 'sklumpan' poltovornjaček) in se lepo počasi cijazi pred mano. Kar je še huje, še na mojem priljubljenem prehitevalnem odseku mi ga ni uspelo prehitet, ker je mona ravno takrat pričel vozit kolikor toliko kulturno (pa še vedno prepočasi) nasproti se je pa nenadoma, kar od nikoder, naslikala prava mala kolona avtomobilov. Torej, prehitevanje - no go. Končno se je na krožišču odločil za prvi odcep, kar mi je bilo v veliko olajšanje, saj sem z velikim veseljem zapeljala ven na drugem in malce bolj konkretno pritisnila na gas. (In ne, ne divjam!! Samo ne maram ljudi ki se vozijo 50 tam ko je omejitev 90.) Glede na to, da se dan ni začel obetavno, sem upala da se bo vsaj malce lepše nadaljeval in prepričana sem bila, da me bo v dobro voljo spravil čvek s kolegom, ki dela v sosednji prodajalni. EEEEEEEE...WRONG. Namesto njega je mimo izložbe prištorkljala njegova sodelavka, proti kateri nimam čisto nič, je pa res, da pač...ne pogovarjava se ravno. Je take bolj...tihe sorte. Torej je tudi čvek padel v vodo. Češnjica na vrhu smetane, je bil pa sošolcev sms, da se bo poleg naju danes na faks peljal tudi nihče drug kot - Predpražnik! #$%@%?!!#&#" Nice.


A koga zanima kako je potekala vožnja? No ja, šlo je nekako takole: ko sem odprla vrata avtomobila sem z njegove strani zaslišala tih 'Zdravo', to je bilo pa tudi vse kar sva drug drugemu rekla. Sicer sem ves čas govorila s sošolcem, prav tako Predpražnik, vendar pa se drug z drugim nisva pogovarjala. Sicer je on poskušal... Ampak sem bila bitch. Priznam. Ledeno hladna navzven, v resnici mi je šlo pa na jok. WTF!? Samo...če mi je blo pa tolk hudo! Nikol se nisva tak obnašala drug do drugega...še ko sva za nekaj momentov ostala sama v avtu, je bila tišina. Smrtna tišina. In pol ure je zapiral svoja vrata, da mu ne bi bilo treba odpret mojih, saj je na zadnjem sedežu imel jakno in skripto. Potem sva hodla drug ob drugem, ko smo šli na kavo, in je sošolec hodil pred nama z nekom, ki ga ne poznam. Da nisva spregovorila niti besede mi ni potrebno omenjat. Potem sva sedela drug ob drugem in se mogoče dvakrat spogledala, enkrat je celo nekaj rekel DIREKTNO meni. Vem da sem sama kriva da ne govoriva. Ampak vse skupaj je zakuhal on. Ne more pričakovat, da bom cela srečna skakala naokol! Sicer dobro, je napredek, ampak ko je prišla BlontnaKura, me pa niti pogledal ni več. Vem da bi se morala pogovorit...konec koncev, prijateljstva ne rastejo po drevesih in že nekajkrat mi je bilo žal, da sem dopustila, da so šle stvari svojo pot. Ampak...če je tešk! Ne vem kok naj začnem. Kdaj. A naj ga pokličem? A naj mu napišem sms da bi se rada vidla z njim na kavi in se pogovorim z njim? Ker, vem da sem rekla da se ne bom sekirala ampak...I miss my friend:(. A lot.

Zakaj morjo bit fantki taki bedaki... Še kot kolegi ti kravžljajo živce. Kaj šele ko si z njimi v vezi... A se potem kdo še čudi da sem samska!?

Eeemmmm...MIŠ!?...

...v strehi? AGAIN!? Jao bože, to se pa zgodi če stanuješ bogu za hozntregarji ob eni hosti, med samimi travniki. In če imaš podstrešno sobo. In potem nekega lepega dne popolnoma brezbrižno sediš na postelji ter bereš Emmo(Jane Austen rocks!:D), ko nenadoma meni nič, tebi nič, popolnoma brez opozorila glasno zaškrta nad tvojo glavo! Najprej sledi začuden izraz na faci, ki nad glavo sproducira 'WTF?!?!' oblaček, nato pa v zavest udarijo leta izkušenj in v oblačku zažari žarnica. Aha, MIŠ! Strokovna ugotovitev ki ji nezadržno sledi vprašanje - 'Pa kok za vraga se ji je ratal stlačit tja notr???'. Ker se mi raznih Sherlock metod v tem primeru resnično ni dalo uporabljat, sem se tokrat(šokantno!) zadovoljila s tem, da ji je nekako že uspelo. Ne morem rečt da me ravno moti, čeprav se zavedam, da se nad mojo glavo sprehaja glodalec, priznam pa, da vsakič pogledam proti stropu v stilu - a ti je že uspel nardit luknjo ali ne? Načeloma naj to ne bi bilo možno, ampak kdo ve s kakšno opremo je tale sapramiška založena! Kaj če se nekega lepega večera odloči, da si bo v garaži sposodla očetovo žago in potem bo ponoči v strop izrezala odprtino in nato s padalom, narejenim iz očetovega(upam da ne posmrkanega) robca, zanalašč skočila direkt na moj speči fris?!




Aaaammm...ok...Mislim da je v tem trenutku vsem jasno, da sem v ranem otroštvu večkrat doživela Tom and Jerry overdose...Posledice so namreč še danes vidne:). Čeprav, sem dobila idejo - bo danes mačka spala poleg mene, pa naj se onidve zmenita:).


Ah ja, kot sem uspela ugotovit nisem edina, ki jo je ta moj kolega iz predprejšnjega posta(recimo mu...Predpražnik) razjezil. Zato sem se odločila da napišem nadaljevanje, čeprav ni ravno velik za pisat. Skratka, na faksu sem nato sledečo soboto takoj po vstopu v predavalnico, čisto pri vrhu zagledala Predpražnik in BlontnoKuro, ki sta se prav golobčkasto nasmihala drug drugemu. Pfuj jebemti! To, da mi je še v istem momentu postalo slabo, je verjetno jasno. V tistem momentu je bilo jasno še nekaj - skenslal me je zaradi nje. Ko je ta misel dosegla taprav center v možganih, mi je na čelu začel utripat velik 'T I L T'. To je bila črta. Midva sva opravla. Kasneje sem na dvorišču stala precej blizu njega. Čeprav ni bil na mojem vidnem polju, so moji radarji natančno locirali njegov položaj. Ko se je premikal proti vratom me je ves čas gledal, vendar sem ga načrtno zignorirala. Ter ponovno ob naslednji priložnosti...


Prvič sva se s pogledi na hitro ujela danes. V mojem je bila mešanica jeze, žalosti, trme in hkrati brezbrižnosti, v njegovem je bilo le slednje s kančkom trme. Ni mu jasno, pojma nima kaj je vzrok mojemu obnašanju. Vendar se s tem ne obremenjujem več. Oz.... Lažem. Še vedno se ne morem prisiliti da bi mi bilo vseeno. Vendar se trudim. Ni vreden. Ampak boli kot hudič, ko se tako obnašaš do človeka, ki ti je še pred nekaj tedni predstavljal enega izmed najboljših prijateljev. A je potem res čudno da mi je hudo!? A sem čudna?!?!?!


Miš pa še vedno kraljuje v strehi. Ravnokar je zapraskala, predvidevam da mi s pomočjo morsejeve abecede sporoča naj sladko spim, medtem ko si ona šiva padalo iz robca in zobne nitke. Na žalost kljub letom v skavtskih vrstah še vedno ne obvladam morsa, tako da ji ne morem odgovorit. Ampak mislim da bo dojela, če ji spustim kakšen nežen komad...mogoče bo pa zaspala;).

BTW...Predpražnik naj bi za r.d. dobil majico z napisom I (heart) NY, seveda original iz New Yorka, od koder je bila prinešena posebej zanj. Zdaj pa...Sama je ne želim obdržat ker bom vedno nekako vedela, da majica ni 'moja', nekako se ne morem pripravit da bi jo dala komu drugemu, Predpražnik si je pa ne zasluži. Čeprav me mika, da bi mu jo poslala po pošti, skupaj z obrazložitvijo za moje obnašanje ter vsem drugim, kar mi roji po glavi, po drugi strani jo pa raje razrežem. What to do!?

Jesen...

OK, že res da sem poletno bitje ki obožuje sonček, pa topel veter, pa morje, pa kratke rokavčke in vse kar spada zraven v paket 'POLETJE' ampak...ne morem zanikat da mi je tudi jesen všeč. Sicer vtis vsako jutro kvari ta presneta megla, ampak po drugi strani ima pa tudi ta svoj čar. Včasih se mi zdi, da je megla kot belo slikarsko platno, na katerem se kar naenkrat pričnejo prikazovati predmeti, živali in osebe.

Kot recimo nekega jutra, ko sem se še napol v spanju odpravljala od doma in sama pri sebi preklinjala, da se zvečer nisem pravi čas spakirala v pančevo, ko sem nenadoma zaslišala rezget ene od sosedovih kobil. Seveda sem se odpravila proti ogradi in prizor je bil resnično lep. Iz megle se je risal obris te prelepe živali, ki se je počasi pomikala proti meni, dokler slika ni bila popolnoma jasna. Seveda je bila tedaj kobila že čisto pred mojim nosom in je prav brezsramno fehtarila za jabolka. Da ne govorimo o tem, da so se tedaj razkrile tudi blatne lise po njenem trupu, saj so konji kar precej hudi packi, ki se obožujejo valjat po tleh, še posebej pa jim je to početje v veselje, če je dan pred tem deževalo in so tla prav fino razmočena:). Aaaampak kakorkoli že...poanta vsega tega - megla vsakodnevnim predmetom, živalim, itd... po mojem pričara nekaj mističnega, nekaj preprosto lepega. Da smo si na jasnem - govorim o megli... Smog je pa že druga zgodba:P

Pa barve...joj, da ne začnem o barvah. Še vedno imam v spominu sliko nekega dne izpred huh...kar nekaj let, štiri leta bo tega če se prav spomnim. Bila je prečudovita nedelja - sonček je sijal z vso svojo jesensko močjo, nebo so krasili redki puhasti oblački, najlepše od vsega pa so bile ravno barve v gozdu. Te so se prelivale vse od rumene, oranžne, rdeče, do močne zelene, vse skupaj pa je uokvirjalo čudovito oprano modro nebo. Kaj je narobe s to sliko? Popolnoma nič, razen tega, da sem morala sredi tega čudovitega dneva v megleno Ljubljano in prav spomnim se, kako so mi v oči stopile solze, ob tem pa sem se počutila izjemno trapasto. Ampak tako zelo sem si želela ostat doma, it na sprehod s svojim psom, ga kepat s tem čudovito pisanim listjem in se počutit skrajno otročje. Da ne začnem o skakanju po lužah, kar je pa sploh zgodba zase:).

Skratka ja... Obožujem te jesenske barve in otroka ki se prebudi v meni kadar zagledam kup listja ali veliko lužo. In obožujem te čudovito pisane nedelje, zapolnjene z zlaganjem drv in nabiranjem kostanja, pa dolgimi popoldanskimi sprehodi in malce krajšimi večernimi, ki me ponavadi prisilijo, da na plano potegnem rokavice in šal, kasneje pa se na kavču zavijam v deko in počasi srebam topel kakav. Nekaj posebnega je v zraku ob takih dnevih. Nekaj kar me napolni s tako energijo, da se mi zdi, da bodo vse težave, ki me morijo, kmalu izginile. Nekaj, zaradi česar se brez težav odpravim v Ljubljano na predavanje ter dejansko ne preklinjam megle, pa hladnega vetra, temveč se samo zavijem v svoj šal ter razigrano čvekam s svojo sošolko.

Jap...priznam. Obožujem jesen:)!

Vsega po malem ali mešano na žaru:P

Uhhh...ja, polenila sem se z bloganjem ja...priznam. Ampak, tolk stvari se je zgodilo... Od tega da se je moj kolega poškodoval in bil v komi, pa so ga na srečo zakrpali in zdaj že veselo štanca naokoli, do koncerta ki smo ga imeli, pa mislila sem že da sem končno dobila prijatelja nazaj(skoraj sem ga izgubila zaradi babure s katero je bil skoraj eno leto!)...bla bla bla... In seveda - zgodil se je bložek!:)

Itak da sem mogla bit tam, sploh ker je vso stvar skupaj spravla Evie, poleg tega me je pa hudo matral firbec, kdo vse je za temi blogovskimi imeni. Tako sem se v petek popoldne odrekla treningu in se z vlakom odcijazila do Ljubljane, skupaj z zapoznelim rojstnodnevnim darilom za našo Ovchko. Seveda je imel presneti vlak kar 20min zamude, zato je le ta v Penasu čakala kar precej časa, preden sem se tam prikazala, kot prva, tudi jaz. Seveda se je bilo potem kar hitro treba odločit glede pijače, kar ni bilo preprosto zaradi res hude izbire cocktailov, ampak odločili sva se za jagodno margarito in - nisva zgrešili:). Za mano so potem počasi prikapljale še Bubbles, nato Glista, pa Bonny in Storyteller(mislim da je šlo po tem vrstnem redu:) ) In kot se je izkazalo so punce zakon:). Nasmejala sem se kot že dolgo ne, tudi na račun malce usekanega Irca, ki se je prislinil k naši mizi in ni kazal nikakršnega namena, da se bo kdaj odstranil. Tako je taboril pri nas kar nekaj časa, ko se je nenadoma prikazal še njegov kolega in se, glej ga zlomka, zasidral na koncu mize. In to kar brez stola! Sicer so pa ti irci itak malo za časom... Pa kok za vraga ne veš kaj je blog? Cel svet bloga, on pa z največjim navdušenjem malega otroka ves čas ponavlja besedo:'Bloggggg'. Mislim...hhhhh?:D Mah...ampak blo je zabavno, skoraj me je pobral od smejanja in kar je najbolj pomembno - njegova 'mommy and daddy' nas bosta gostila na naslednjem bložku, ki bo na irskem, kuhala nam bosta pa samo tradicionalno irsko hrano. Pardon...severno-irsko. Na žalost sem punce predčasno zapustila, ker ti vlaki trapasti ne vozijo tolk redno kot bi rada, v Ljubljani pa tudi nisem mogla ostat(čeprav mi je Evie prijazno ponudila prenočišče). Sem pa imela srečo, ker sem na vlaku našla prazen kupe, čeprav sem ga na koncu morala delit še z dvema - simpatičnim fantom(premladim zame da ne bo pomote, ampak bil je simpatičen za razliko od večine potnikov, na katere običajno nabašem ob takih urah na vlaku) in neko punco, ki je ob vstopu v kupe cela nesrečno-tečna izjavila:"Sam da sem ujela vlak, že itak je šlo dans vse narobe, da bi pa še vlak zamudila...". Mnja... z malo prigovarjanja bi verjetno izvedela njeno celotno zgodbo, ampak me v tistem momentu ni zanimala. Najinega sopotnika pa očitno tudi ne, ker me je kar malo s strahom pogledal in se potem zatopil v telefon. Jaz pa v knjigo, čeprav me je po nekaj straneh premagala dremavost in mislim da sem celo zaspala za nekaj postaj:).

Naslednji dan so se moji že zgodaj odpravili na trgatev, sestra na vaje in YAY!, Laurie je imela hišo samo zase. Pardon...delit sem jo morala še z mojim pasjim bumbarjem, pa še to samo predsobo, ker v hišo ne sme(potem pa danes vkorakam v dnevno sobo in ga zagledam na sredi tepiha, kako veselo maha z repom, ati in mami pa sedita na kavču...aaammmmm...tolk o tem da pes ne sme v hišo:) ). Tako sem malo premišljevala o tem, kaj bi oblekla zvečer za prijateljevo žurko za r.d., ko nenadoma dobim sms. Od tega prijatelja. Da naj ne zamerim ampak da bi večer raje preživel v družbi svojih najožjih kolegov...Da je želela prit tudi njegova bivša(s katero sta se razšla pred tremi dnevi, še isti dan pa me je poklical za pijačo ter mi nato skoraj ukazal,da moram prit na njegovo fešto), da pa bi bil raje sam. Nekaj v stilu da bi rad imel samo mir pred vsemi razen pred najožjim krogom prijateljev. Aaaaaam...ja. Kaj za vraga sem pa js? Cousin It? Ne gre mi za glupo žurko ampak...kako lahko to narediš!? Mislim, če jaz prav razumem prijateljstvo - vem stvari, ki jih ve le eden izmed njegovih kolegov, poslušam ga vedno ko ima probleme, z njim ostanem pokonci do jutra če je potrebno, samo zato da ga poskušam spravit v dobro voljo potem, ko ga je una gos spravila v slabo... Ni mi težko, vem da je tudi on zame tam ko ga potrebujem. Ampak zakaj se potem ne kvalificiram v tisti ozek krog kolegov? Is it cause I'm a girl? Cause I hate the bitch he used to date? Ne vem...vse je možno.
Kakorkoli že...seveda sem potrebovala nekaj časa preden sem odgovorila s precej hladnim sms-om, nato pa sem se vneto in z hudo ihto vrgla v pospravljanje kuhinje, zlaganje perila, brisanje prahu, pometanje dvorišča, sesanje ter seveda, ne smem pozabit, igranje z mojim pasjim lepotcem. Pri tem so sodelovale tudi sosedove kobile(dejansko govorim o konjih), ki so zvedavo kukale preko ograde ter si prislužile jabolka in suh kruh, ter naš mačkon, ki sem mu odstopila nekaj posebne, ki je služila kot 'podkupnina' za mojega bumbarja. V vsej tej vnemi pa nisem pozabila poklicat prijateljice, da gremo zvečer obvezno ven. In smo tudi šle. Najprej na koktejle nato pa plesat. In bilo je super. Ampak...razočaranje pa ni izginilo...

In tako čakam na razplet. Ne vem kako naj se obnašam ko se bova videla, kar zna bit kmalu. Prav tako mi pa ni jasno, kaj za vraga se dogaja v teh moških glavah!? Potem smo pa ženske zakomplicirane! Mrš... Tipi...

WooHooo...NaReDLa IzPiT!:))...

...kar pomeni da sem v 3. letniku faksa in sm cela vesela:))! To seveda tudi pomeni da me danes čaka 'zalivanje' tega izpita s prijateljicami. Sicer bom verjetno ostala pri martiniju ali dveh, ker vozim, ampak meni itak že po naravi dogaja, tako da sem lahko cel večer na vodi, pa me bo vmes kdo vprašal:"Kolk si pa ti že spila danes?!". Komaj čakam...mogoče bom imela srečo in bo tam tudi Mr. Lepi:). Če pa ne, je pa jutri še en dan in še en večer rezerviran za žurko. Samo upam da me tale moj 'musklfiber' ne bo preveč oviral.

In ja, ko smo že pri mojem 'musklfibru' - končno so se mi začeli treningi:D! Sicer sem res polomljena, ampak ni ga boljšega občutka, kot brcat v fokus in si tam predstavljat glavo svojega bivšega. Prav...pomirjeno sem se počutila ko sem odhajala proti domu. Pa čeprav je to pomenilo, da sem se zjutraj zbudila z razbolelimi mišicami in da me je po končani službi doma čakal še kup drv, ki jih je bilo potrebno zložit....in ki je še vedno ogromen, tako da bo še naporen vikend. To je kazen če si starši omislijo kamin:). Ampak...life's good:)))!

Aja, poleg vsega me je pa prijelo še, da bi se pobarvala na bolj blont. Sicer malo cvikam ampak - še vedno se lahko pobarvam nazaj na malce bolj temno blont a ne?:)

Če Ti Na PoLnO DoGaJa...

...ti na polno dogaja:)! Bila sem na 'zmenku' z mojim Mr.X in bilo je res super. Sedela sva v lokalu na udobnih foteljčkih, pila kavo in kakav ter poskušala nadoknadit zamujeno. Tako so tri ure minile kot bi mignil, v tem času pa mi je večkrat šinilo čez glavo, kako lep je še vedno. Da, lep. In ja vem, precej močna beseda ampak človek je dejansko lep. In simpatičen, pameten,ambiciozen, uspešen, z zanimivim smislom za humor in ubijalskim nasmeškom, ob vsem tem pa, presenetljivo, neverjetno prizemljen. Pričakovala sem, da ga bom našla napol v oblakih, na moje presenečenje pa se je sprememba sicer res zgodila, vendar v pozitivni smeri. Najin pogovor je potekal veliko bolj sproščeno kot kadarkoli prej in prav opazno je užival ob njem. Poslovila sva se z objemom in njegovo pripombo, da me je bilo zelo lepo spet videt in da bo še nekaj časa doma. Pa da se mogoče kaj oglasi pri meni v službi. Najboljše pri vsem tem pa se mi je zdelo to, da je evforija glede najinega 'zmenka' pri meni trajala samo kakšen dan, potem je pa nekako pojenjala. Verjetno tudi zaradi sobotnega večera...ki je zgodba zase, gre pa takole:D :

S prijateljico sva se takoj po končani službi odpravile najprej na martini, nato pa v enega od celjskih lokalov z namenom, da greva plesat, če bo seveda DJ vrtel kaj normalnega. Nekaj časa sva tako sedeli na foteljih z zala-life v rokah, ker sva bili obe z avti in sva svojo dozo alkohola že spili, ter opazovali folk ki se je spuščal po stopnicah navzdol. Nenadoma pa vstopi v lokal ex-tip moje prijateljice, ter hkrati z njim še njegov kolega, ki je takoj vzbudil mojo pozornost. Ne vem kaj je tisto, kar me je tako pritegnilo ampak...deloval je res simpatično. S prijateljico sva se nato odpravili na plesišče in na moje veselje je bil tam tudi Mr. Lepi. Ko sva se tako tlačili mimo njega in ex-a, me je prvi ves čas z nasmeškom opazoval. To je počel tudi kasneje, se ves čas obračal, nek kolega ga je spraševal nekaj z mano v vezi... Nato pa je padel v pogovor z neko visoko kuro z oranžnimi lasmi in tako napacano, da bi pomoje potreboval lopato, da bi odstranil ves tist make-up. Ampak dobro, ženska je v temi in v njegovi, do takrat že zelo pijani glavi, verjetno izgledala super, sploh ker je bila cela spedenana in oh in sploh. 'Doooh koza, kaj si pa pričakovala, ženska je lušna, visoka, ne pa kot ti picajzl mali!'so bile misli, ki so se mi sprehajale po glavi v tistih trenutkih. Navadno mi to ni vzelo poguma, tokrat pa, verjetno tudi zaradi kretena ki me je pustil pred nekaj tedni, sem se pričela počutit neprivlačno in zelo neumno. Tako sva s prijateljico plesali naprej, saj je DJ vrtel res same dobre komade, ter se nenadoma skoraj zaleteli v drugo prijateljico, za katero se je izkazalo, da pozna tega mojega Mr. Lepega. Medtem ko sem čakala v vrsti za wc sta nato ti dve koklji očitno pripravili načrt, kako naju bosta spoznali, ki pa je bil precej preprost - da me zvlečeta k njemu in me predstavita. Niiiiice...not! Resnično nisem bila pri volji, sploh ker mi je tista oranžna kura pobrala vso veselje, kar pa ju ni ustavilo da me vseeno ne bi prav nesramno zvlekle do njega. Tako sva se predstavila, nato pa sta on in prijateljica padla v nek pogovor, jaz pa sem prav neumno stala zraven ter poskušala ugotovit, o čem teče beseda. Nenadoma sem slišala nekaj kar je zvenelo kot - a ti je všeč, ter njegov odgovor - niti ne. Seveda, z mojo samozavestjo sem takoj pomislila nase, se obrnila ter šla plesat naprej. Kasneje sem izvedela, da temu sploh ni bilo tako, temveč da ga je pred tem vprašala če mu je katera simpatična in je pokazal name. Ko sem se takrat obrnila sta ugotovila da sem sramežljiva in nato je on očitno izgubil začetno zanimanje zame. KOZA!!! Sicer sva se še nekajkrat spogledala, vendar je bilo očitno, da se on ne bo trudil. Ko bi kdo vedel kako neumno sem se počutila v tistem trenutku! Nekako poklapana sem odšla iz lokala, v boljšo voljo pa me je spravila prijateljica, ki mi je zagotovila, da se nismo videli zadnjič. Poleg tega je bil tip toliko nasekan, da se najverjetneje niti spomnil ne bo, kaj se je dogajalo:). Ampak če drugega ne, sem izvedela kdo je in kaj počne. Samo ena težavica je - dečko je velik dva metra(in je seveda basketaš), potem pa pogledaš mene in opaziš, da sem ob njem kot palčica. No ja, pete bi MALCE omilile zadevo pa vseeno... Po drugi strani pa - če uspeva Evi Longorii in Tonyju Parkerju, potem mislim da bi šlo:). Uh...pa kaj govorim...tako in tako sem zasrala zadevo...Ladjica je odplula. Popravni izpit, prosim!?!

OMG HELP!

Waaaaaa... Ok, to da sm se vrnila s Paga, kjer je bilo sicer super ampak nikoli več ne bi šla kamorkoli z agencijo Jupiter, je trenutno drugotnega pomena... Včerajšnji dan je enostavno zasenčil vse ostalo.

Glede na to, da imam danes izpit(uhhh...) sem se včeraj zvečer v službi lepo učila in malo gledala ven skozi izložbo. Upala sem namreč, da bo mimo prineslo kolega, ki dela v sosednji trgovini in s katerim običajno prav fletno počvekava, kar mi odnese kar nekaj minut dolgčasa. Ko tako že nekaj časa zijam v zapiske in izmenično skozi steklo, nenadoma zagledam postavo, ki je nisem videla že kar nekaj let. Reakcija je bila sledeča - vsa kri mi je udarila v glavo, po telesu sem dobila mravljince, kolena so se mi začela trest, čeljust mi je pa prav nesramno butnila po tleh, da sem jo morala potem pobirat. Mimo okna se je namreč sprehodila nikoli uresničena ljubezen mojih gimnazijskih let, tip ki mi je bil vedno popoln, ki je bil nekoč celo moj prijatelj, ter s katerim se, kot že rečeno, nisva videla že kakšna tri leta. Kot okamenela sem obsedela na stolu, nesposobna da bi sprintala proti vratom iz trgovine. Kar nekaj trenutkov sem potrebovala da sem vstala in šla pogledat kam za vraga ga je sploh odneslo. Aha... športna trgovina čez hodnik. Ok... KAJ PA ZDAJ!? S tresočimi rokami sem prijela telefon in klicala najboljšo prijateljico...ki se mi seveda ni javila, koklja smotana. Nato kličem sodelavko...brez odgovora. Tako sem samo stala med vrati in zijala v sosednjo trgovino v upanju, da bom zagledala njegovo glavo med cunjami. Ko sem tako nekaj trenutkov vegetirala mi vrne klic moja Mišmaš, ki se ji seveda takoj pričnem dret v telefon koga sem videla. Seveda sem še vedno stala med vrati in tako sem zelo kmalu opazila sodelavko, ki sem jo malo prej klicala. Cela srečna sem jo zvlekla na kavo v našo sosedo kavarnico, ter seveda še vedno zijala preko hodnika. Na njeno prigovarjanje sem se opogumila in odšla pogledat, če ga bom kje videla. Sprehod po trgovini ni dal spodbudnih rezultatov, zato sem se cela nesrečna obrnila in odšla nazaj k mizi, na kateri sem potem slonela kot ubogi kuža v zavetišču. Skoraj sem že obupala, ko zopet zagledam znano glavo in mislim da je odveč če povem, da me je dobesedno katapultiralo do vrat. Seveda nisem brezglava koklja, zato sem se elegantno sprehodila do pasov in 'ugotavljala' koliko kateri stane, ter nato počasi odšla nazaj proti izhodu. Na mojo srečo je stal meter za mano in ko sem se 'slučajno' obrnila je bil toliko blizu, da sem ga lahko brez posebnega dretja in dajanja dimnih signalov pozdravila. Na moje presenečenje je izraz na njegovi faci sporočal da me je dejansko vesel, nato me je napol objel(mislim da je bil tako v šoku da ni bil prepričan kaj sploh naj stori) in pričel spraševat kaj počnem tu, če delam v tej trgovini itd... V tem času si je prijateljica skoraj spahnila vrat, ko je 'neopazno' buljila kako napreduje najino srečanje. Tako sva čvekala, kot pač čvekata dva ki se že dolgo nista videla, in prepričana sem, da me je dvakrat 'sčekiral' od nog do glave(na mojo srečo sem se danes dopoldne lepo uredila, bolj iz dolgega časa kot česa drugega), nato pa nenadoma prosil za mojo telefonsko, ker on že nekaj časa nima nobene številke v telefonu(tip je bil kar nekaj let v tujini). Seveda sem mu jo cela vesela povedala, nato sva padla v debato o telefonih, se počasi odpravila iz trgovine ter se pričela poslavljat, ko mi je rekel da naj ga pokličem, ko bom imela čas, saj on načeloma ničesar ne počne, da se pa kmalu odpravlja nazaj v tujino. In potem je šel z mano še do trgovine kjer delam, si jo ogledal, ter se nato odpravil v kino. Sam. Ker ga je kolega pustil na cedilu.

Omg...še vedno imam usta do ušes, pa je od tega dogodka minilo že kar nekaj ur!:) In spet se počutim kot smrklja v gimnaziji, ki komaj čaka da ga vidi. Kakorkoli že... zdaj rabim pomoč! Ne vem kaj za vraga naj oblečem za najin zaenkrat še nedogovorjeni in nepotrjeni 'zmenek'. Nočem izgledat kot da sem se blaaaaazno trudila da bi dobro izgledala. Ne vem kaj naj... nek občutek v trebuhu mi daje upanje,da ta zgodbica ni končana, ter da ne bo končana tudi po najinem 'zmenku'. Hkrati pa se sprašujem ali je možno, da sva se toliko spremenila, da bi se sedaj lahko kaj zgodilo? Resnično upam, da je temu tako, čeprav je to zelo nespametna ideja, ker vem da mi bo potem samo hudo. Ampak po drugi strani pa - ravno te neumne ideje so najbolj zabavne. A ne?

Ko Ti MiSeL nA BivŠeGa NajEdA ŽiVcE...

...takrat uporabi voodoo lutko:). Jaz sem svojo dobila pred kratkim, kot zapoznelo rojstnodnevno darilo iz New Yorka, od koder se je pred nekaj dnevi vrnila moja najboljša prijateljica. Kot bi vedela, je že pred več kot mesecem, ko jo je opazila v knjigarni, brez pomislekov odštela tistih nekaj dolarjev zanjo, prepričana da mi bo prišla prav. In glej ga zlomka, pred dobrim tednom sem dobila razlog da jo uporabim, čeprav sem morala nanjo še malo počakat, ker se prijateljica še ni vrnila, ampak zdaj jo imam. Sicer sem že skoraj vse, vključno s sabo, prepričala da sem kretena že prebolela ampak... Včeraj zvečer me je spet nekaj zadelo. In zdaj sedim na postelji ter pogledujem proti rdeči škatli z lutko, buckami in navodili za uporabo, v upanju da bo ena stran glave končno že zmagala. Jao... kot da nimam kaj boljšega za počet. No...v bistvu... Nimam:). Lahko bi se učila ampak...to se bom kasneje. Itak imam pa še preveč časa za učenje. Ampak tale voodoo lutka... Samo za pokušino kako izgledajo navodila za uporabo:):

TARČA #5, KRITIK (se pravi, bivši te je ves čas kritiziral in niti slučajno ni opazil svojih napak, ti imaš tega dost in mu hočeš podkurit pod ritjo)

1. korak: zapiči bucke v lutko na mestih, ki bi jih na bivšem 'izpopolnila'. Nato namesti lutko pred ogledalo, da bo tip vsaj enkrat videl vse svoje napake.

2. korak: zapiči bucke v lutkine palce, zato da ne bo več mogel ocenjevati ljudi z načinom filmskega kritika.

... In potem je še nek kratek urok, skratka... Vsa stvar je precej smešna in če mene kdo vpraša, popolnoma neučinkovita. Ampak... Kaj pa če ni:)?

Sicer pa, da ne bo pomote, ne počnem tega že cel dan. Nikakor ne...do zdaj sem namreč prav po geekovsko urejala svoj Myspace profil in že skoraj obupala ker nekaj ni delovalo kot sem želela, na koncu pa mi je le uspelo:). Tako da imam zdaj čisto 'custom made' profil, kar je čisto po moje, ker naravnost obožujem stvari ki jih drugi nimajo. Sicer se to načeloma navezuje predvsem na majčke in torbice, tudi nakit, ampak dobro, če ti je dolgčas je pa tudi Myspace profil vredu zadeva:). Sicer vem da je vedno več privržencev Facebooka, ampak meni je Myspace enostavno zabaven, z urejanjem pa se brez težav zamotim za več ur, kar je krasno predvsem če je slabo vreme, zboliš in si prebral vse užitne knjige, ki jih domača knjižnica premore.

Ampak voodoo lutka me pa še vedno muči. Dobro vem da je to zato, ker me še vedno muči tist presneti bedak in ravno iz tega razloga bi ga še raje prebodla z vsemi možnimi buckami! In prav nič ne pomagajo razne ego-boost varjante v stilu: "Matr si bla sexy s tisto kapco v četrtek!", ker tu ne gre za moj ego ampak dejstvo, da ga kljub jezi še vedno pogrešam. In ga bom očitno še nekaj časa. No, vsaj do petka, ko se končno odpravljam na morje:).

Hmmm...mislim da jo bom preizkusla. Lutko namreč. Pa da vidimo če je za kaj...Bwahahahaha!;)

NeRviRa Me...DoLgčAs nAmReč...

...ki je baje lahko smrtno nevaren za stare ljudi. Zato pa še dobro da jih imam samo nekaj čez dvajset, hehe. Je pa dolgčas tudi razlog da sem se končno spravila k pisanju bloga. V bistvu sem že nekaj časa razmišljala o tem, se celo prijavila in nič napisala... In potem šla na kavo z dolgo izgubljeno prijateljico, nekaj časa brala njen blog in... Jah, danes mi je pa tako zelo dolgčas da sem se končno lotila pisanja. Tako da se že vnaprej opravičujem tistim, ki ste slučajno zašli na moj blog, če bom danes preveč nakladala,hihi.

Še bolj kot dolgčas pa me nervira to, da me tako zelo znervira ko zbolim. Ampak glede na mojo hiperaktivno fedrasto naravo je to razumljivo. Ni večje kazni kot če moram ležat v postelji (pa čeprav je trenutno oblečena v mojo priljubljeno modro posteljnino z zvezdicami in je nad njo bela mreža za lovljenje komarjev, da vsa stvar močno spominja na kakšno zgodbico iz Tisoč in ene noči), buljit v znak ZALIJ ROŽE ki sem ga napopala na žaluzije in se nanaša na moje uboge balkonske rože, ki so kljub temu bolj redko zalite, štet grče v ladijskem podu na stropu in pit enormne količine čaja, soka ali vode. Sploh pa če sem še dva dni cela fedrasta s preveč energije(in zaradi vročine našopana z lekadolom) skakala na odru in nato še pod odrom. Sucks...

In tako zdaj sanjarim o tem, kako super bo ko me bo prenehala bolet glava in stiskam pesti da se bo to zgodilo že danes zvečer. Poleg tega me drug teden, poleg nekaj težav okoli prijave na izpit, ki je še edino kar me ločuje od vpisa v višji letnik, čakajo trije dnevi morja, zabave in sončka, česar seveda nikakor ne smem zamudit. Sploh pa ne ker je poletje že itak v zadnjih vzdihljajih in bo kmalu jesen.

Torej, led je prebit, naslednji blog bo pa tudi že bolj zanimiv, obljubim:). Zdaj pa nazaj k pitju čajčka...