sobota, 24. november 2012

Letting go...

Skoraj vsak ima neko zgodbo iz preteklosti... Zgodbo, ki je ne more popolnoma zaključiti. Moja je boleča. Zelo boleča. Ne vem zakaj sem se nenadoma odločila, da jo delim z vami ampak morda v zadnjem času iščem načine, da bi jo zaključila... Vendar mislim, da je nikoli zares ne bom.

Bila je izjemna ženska... Ena izmed najbolj izjemnih kar sem jih kdaj srečala in zato tako zelo posebna. Bila je neverjetno topla, prijetna, z zanimivim smislom za humor, zaljubljena v naravo in trdo delo. Ko se je od kmetije odselil njen brat, je ostala doma z mamo. Nikoli se ni poročila in nikoli ni imela otrok. Imela pa je nečakinjo in ta nečakinja ji je pomenila ogromno. Najsrečnejše otroške spomine ima ravno na trenutke, ki sta jih preživeli skupaj. Ta nečakinja pa je počasi odraščala in rodila dve hčerki. Teta ju je oboževala... Bili sta ji kot vnukinji, čeprav nikoli ni imela otrok. Zanju bi naredila vse. In obe, predvsem pa ena izmed njiju ima ravno tako kot njena mama, najlepše otroške spomine na trenutke, ki jih je preživela ravno z njo.

Nikoli ne bom pozabila, kako je pazila name v nekem mrzlem zimskem dnevu... V peči so gorela drva, na koharčku je vrela voda, v kateri mi je skuhala najboljše makarone, kar sem jih kdaj jedla. Za posladek je odpla borovničev kompot, ki ga je naredila sama in ki sem ga nato na njenem kavču, zavita v odejo, zadovoljno pospravila. Pripovedovala mi je zgodbe iz svojega življenja in vse so bile tako zelo zanimive... Nikoli ni izpustila priložnosti, da bi me naučila česa novega. Pogosto sem ji pomagala na vrtu, no ja, bolj kot ne sem ji delala družbo, kjer me je naučila ločevati plevel od zelenjave, me poučila o tem, kdaj se sadi ali seje to in ono ter mi razkrila kje v gozdu lahko najdem najbolj dišeče šmarnice. Pogosto je imela piščančke in pomagala sem ji pripravljati hrano zanje. Eden od teh piščančkov se je nato prelevil v petelina, ki me je nekoč napadel ter mi skoraj iztaknil oko. Kljub temu, da je bila nanj izredno ponosna in ga je imela zelo rada, se je po tem incidentu že čez dobri dve uri kuhal v maminem loncu. Ko je šlo zame ni poznala milosti. 

Toliko lepih spominov imam nanjo... In potem je nekaj slabih, pa ne po njeni krivdi... Ničesar ni bila kriva... Starala se je, jaz pa sem bila najstnica. Neumna kot vsi ostali najstniki, z glavo nekje v oblakih in prepričana o svoji vsevednosti. Popolnoma preobremenjena sama s sabo sem jo počasi zanemarjala. Nisem ji posvetila toliko časa kot prej. Nato pa je zbolel še moj oče. Vedno je bil nekakšen steber v mojih očeh, Popaj, ki za moč ni potreboval špinače. Nenadoma pa je postal nebogljen in njegovo življenje je viselo na tanki nitki. Nenadoma sem pričela tlačiti svoja čustva ter se pred vsemi pretvarjati, da sem močna, da me vse to ne prizadane toliko, češ saj ni tako hudo, saj bo vse vredu... Postavila sem se v vlogo osebe, ki daje moč in energijo vsem okoli sebe... Na sprehodu sem pod starim kozolcem pogosto potočila nekaj solz, jih obrisala ter domov prišla kot da se nič ne bi zgodilo.

Ko je oče končno prišel iz bolnice, še vedno nebogljen in šibek, je teta na poti v kuhinjo grdo padla, si zlomila roko ter se udarila v glavo. Odpeljali so jo v bolnišnico in ko sem končala s poukom, sem šla takoj k njej. Po očeh sem videla, da se je spremenila... Želela si je domov, vendar sem vedela, da to ni mogoče. Z mami nikakor nisva mogli skrbeti za očeta ter njo, hkrati pa hoditi v šolo in ona v službo. Vedela sem, da bi se ji zlomilo srce, če bi vedela, da gre v dom in zato sem lagala. Rekla sem, da gre v toplice, kjer si bo pozdravila roko in nato bo lahko šla domov. Lagala sem osebi, ki bi zame storila vse... 

V domu je nato počasi hirala... Ni me več prepoznala in redko sem jo obiskala. Nisem mogla. Ne vem zakaj... Morda nisem mogla hkrati opazovati dveh oseb, ki sta mi pomenili toliko, kako se spreminjata v bledi senci sebe... Morda sem bila sebična najstnica... Vendar sem se poslovila. Sedela sem ob njej po tem ko je med mojim obiskom zaspala, jo objemala in jo poljubila ter jo pustila da gre... Nisem želela da trpi. Pustila sem jo, da mirno odide... Nisem želela da ostaja zaradi mene. In tako je nekega jutra spokojno zaspala. 

Ne vem kaj se je zgodilo, ampak ničesar nisem čutila. Zajokala sem in v naslednjem trenutku postala otopela... Njenega pogreba se skoraj ne spomnim, prav tako ničesar kar se je dogajalo v dneh pred in po tem... Spominjam se le, da nisem jokala. Nisem mogla. Bila sem kot kamen. Čustva so bila zlo in če bi se jim prepustila bi se verjetno zlomila. Več kot eno leto nisem zanjo potočila solze. Nato pa so v nekem pogovoru čustva privrela na plano in pričela sem jokati.... in sem jokala in jokala in bila neutolažljiva. Nekako tako kot sem v tem trenutku... Jokam, ker jo pogrešam. Jokam, ker si jo želim še zadnjič videt, jo objet in ji povedat, kako zelo posebna je bila in kako neverjetno sem jo imela rada. Jokam, ker se počutim tako neverjetno krivo za vse, kar se je zgodilo in ker me je sram. Sram, da sem bila tako tipična najstnica, da si nisem večkrat vzela časa zanjo ter ji krajšala predolge samotne trenutke. 

Oprosti Ana, žal mi je iz dna srca... Pogrešam te, tako zelo zelo... Moje srce se nikakor ne more zacelit. Zlomljeno je od trenutka, ko sem te izgubila in mislim, da nikoli več ne bo popolnoma celo. Nikoli si ne bom oprostila, čeprav vem, da bi sedaj ravnala drugače. Rada te imam... Še vedno. Vedno te bom imela. In čeprav magnolije ni več tam, kamor si jo posadila ne bom nikoli pozabila, kje si bila. Bila si v mojem srcu in boš tam tudi za vedno ostala...



petek, 09. november 2012

"KoNj Je LeP...

...sam tip je pa konj."

Tole sem napisala že leta in leta nazaj... Ne vem zakaj tega nikoli nisem objavila, ampak po prebiranju osnutka sem prepričana, da si zasluži ugledat luč sveta... Marsikaj se je spremenilo od takrat in nekateri ljudje, ki so mi takrat stali ob strani v svojem telefonu nimajo več moje številke. Z nekaterimi sem izgubila stik, ker sem tako dopustila... Kakorkoli že - star blog post za dobre stare čase ;)!


Ni boljšega zdravilo za ego kot so prijatelji/-ce. Včasih znajo bit totalna nadloga, ker ti povejo stvari, ki jih res nočeš slišat, čeprav veš da imajo popolnoma prav, v večini primerov so pa kot od boga poslani. Mislim, a obstaja še bolj cute stvar kot prijateljica, ki ti na vsak način hoče pomagat in pri vseh možnih obstoječih in neobstoječih svetnikih prisega, da bo bedaka nalomla ko ga vidi? Ko v tisti svoji zaščitniški jezi izgleda kot mali ekonompisker, ki grozi, da ga bo ravnokar razneslo? Ali pa ko prijateljico,ki je hkrati tvoja sodelavka pokličeš po telefonu in ji poveš slabo novico, pa slišiš samo še - 'Pridem zdle k teb!...tut, tut, tut'. In nato dve uri sedi s tabo na kavi, čeprav si ti v službi in njej sploh še ni potrebno bit tolk zgodaj v mestu, ter ugotavlja, da so njeni radarji v resni okvari ker je bila prepričana da je 'ful vredu tip'. Ali pa ko te kolega sprašuje če si vredu, ti zagotavlja da 'papak ne ve ka je zgubu' in ti nato pošlje še sms da upa da se ne sekiraš preveč ker butl ni vredn. Ali pa ko pride prjatelj sredi noči in v rožcah k tebi, da mu lahko daš presnete 4 evre ki jih bo vrnil tvojemu ex zato, da ga tebi ne bo potrebno videt. In to dejansko razume, pa čeprav je tvoj ex njegov best frend. Pred tem te pa nahruli, zakaj za vraga ga nisi poklicala če ti je bilo hudo. Da o vseh možnih in nemožnih smešnih izjavah prijateljic sploh ne govorim. Iz stvari ki te res muči znajo ustvarit smešno situacijo in ti pomagajo, da se pričneš smejat stvarem, ki so se ti pred tem zdele preveč mučne da bi o njih sploh razmišljala. Vsi se zavedamo da je, vsaj večinoma, fizično nemogoče izpolnt določene 'obljube' v stilu - 'prisežem da ga bom nalomla ko ga vidim!'. Tega niti ne pričakujemo. Ampak v trenutku ko je to izrečeno...pomaga. Ker veš da jim ni vseeno in ni boljšega obliža za strto srce kot to. No, vsekakor pomaga pa že samo misel na prijateljico, kako s svojo torbico napada tvojega ex. Ali še bolje - s čevljem:).

In potem pridemo tudi do resnično smešnih izjav. Do takšnih, ki so padale na včerajšnjem kakavu, ki sva ga z Evo srebali na terasi enega od šentjurskih lokalov. Mislim da je odveč napisat, da je bilo spet fantastično in da ne bi mogla bit bolj vesela, da sva se po dolgem času spet našli. Kljub obljubi, da tokraten kakav ne bo maratonskega značaja, nama je čas tako hitro minil, da je pred tem sprejet sklep padel v vodo. In ob mojem opisu pogovora z bivšim, ki mi je predvčerajšnjim veselo razlagal o svojem novem konju, je padla tudi izjava - Sej konj je lep ampak tip je pa konj:). Kakav - 1 evro, čigumiji - 1,2 evra. Evina izjava - neprecenljivo:). Sicer jih je bilo še več ampak to sem si pa prav zapomnila! Tako da - bil je res lep večer, ki se je končal z obljubo o romanju v vse ljubljanske obsešne, madnesse ter še vse ostale zanimive štacunce in to v kratkem. Upam:).

Kakorkoli že, tole moje pisarjenje o prijateljih ima bistvo in to je, da sem hvaležna da jih imam. Ker razumejo. Razumejo da sem na x-a jezna samo zato ker mi še vedno ni vseeno za njega, ker se zavedajo da ga ne smem videt sicer se bom sesula na drobne koščke (in nihče od mojih kolegov ni puzzle-fan) in ker me spravljajo v smeh. Ker vedo da se rada smejim, ker se vedno smejim. Mogoče tile posti delujejo malo depresivno ampak niso. Še vedno sem optimistična, zavedam se da je v morju še ogromno rib in da bom pravega že našla... Ampak sem pa v fazi prebolevanja in lepo je vedet, da ti prijatelji stojijo ob strani.

četrtek, 08. november 2012

I'll be here all week...

Pred kratkim me je konkretno razkurilo blont ženšče, ki se je skoraj zadavilo na lastni slini po tem, ko je ugotovilo, da naš band nosi angleško ime. Huje od tega je bilo le, da so tudi naša besedila v angleškem jeziku (in ja Žiga, priznam, še vedno razmišljam o tem in še vedno mi gre na jetra... :P). "A vam je ful uspel v tujini?" definitivno ni vprašanje, ki bi ga izrečenega na tako piker in otročje sarkastičen način pričakovala od odrasle osebe na delovnem mestu. Babnica je izgledala kot da bo zdaj zdaj planila name ter mi spustila pridigo o tem, kako čudovita je slovenščina, kako se je očitno sramujemo ter jo zapostavljamo ter kako smo mi razlog, da bo kmalu tudi izumrla. Ker se imam za precej zrelo osebo sem očitno provokacijo požrla brez sarkazma, mi pa kljub vsemu ni dala miru.

Že celo življenje poslušam kako je glasba umetnost, kako je to način izražanja in bla bla bla... Besede ki večini ki jih izgovarjajo pomenijo točno in samo to - besede. Jaz jih jemljem zelo resno. To je MOJ način izražanja, je tisto kar mi pomaga prebrodit najhujše trenutke in moj soundtrack v najbolj srečnih trenutkih. Vprašanja okoli angleščine in podobno sranje mi gredo zato rahlo na jetra.

Razlog, da pišem v angleščini je resnično zelo preprost - v tem jeziku se najlažje izražam.

 Obožujem slovenski jezik, sem ponosna nanj in vedno mi je v neko malo zadovoljstvo, ko slišim tujce
kako si v ponesrečenih poskusih izgovarjanja naših besed, lomijo jezik. Prav ponosno jim razlagam o dvojini in sklanjatvah ter se sama pri sebi nasmiham, ko z velikimi očmi ugotavljajo, da je to res zelo težek jezik. A bejž no bejž! In čeprav obožujem pisanje takih in drugačnih zapiskov v slovenščini mi v glasbi to nikakor ne gre. Slovenščina je v zvrsti, v kateri se najbolj najdem, hitro okorna in trda, ne teče kot bi želela in zveni trapasto.

Če bi v gimnaziji imela malce več potrpljenja in bi se lotila francoščine z enako vnemo kot se lotim polnega kozarca Nutelle, bi morda pisala v tem, še bolj zvenečem in včasih premehkem jeziku. Mogoče bi pela šansone in nihče me ne bi vprašal zakaj sem se odločila, da zanemarim slovenščino. Ker valda, francoščina je pa sofisticiran jezik, ki ga govorijo poleg native speakerjev še diplomati, nekateri pravniki, ekstravagantni umetniki (mogoče bi sem lahko vtaknila tudi profesorje tega jezika) ter otroci pomembnežev, ki si želijo na vsak način gradit kariero v Bruslju. 

BLAAAAH.

Poleg vsega tega mi v glavi odzvanja nekaj kar vsi tako strašansko radi ponavljajo, pa redko kdo dejansko tako tudi misli. GLASBA JE UNIVERZALEN JEZIK. Torej, če je univerzalen jezik je vseeno v katerem jeziku je izvajana, je res? Je.



NE PA NI!

Če bi bilo temu tako se ne bi vsi možni in ne možni glasbeni uredniki z vsemi štirimi otepali slovenskih izvajalcev,ki pojejo v angleškem jeziku. Zanimivo seveda, da jim hkrati ni problem vrteti kupa neumne angleške/ameriške glasbe (ena takih cvetk je definitivno - "blow my whistle baby," ali nekaj podobnega. Jap, definitivno govori o glasbeniku, ki želi da njegova izbranka poskusi igrati na njegovo piščal...jap... in jaz sem Kekec...) , da o glasbi naših južnih sosedov niti ne začnem.

Zakaj nastane problem vedno kadar želimo pokukati preko meje te prečudovito zmedene zelene kure? Zakaj je uporaba tujega, predvsem angleškega jezika pogosto tretirana kot nespoštovanje materinega? Če smo že pri tem - blont ženšče, ki me je napadlo, je kot najljubše izvajalce navedlo nekaj južnih bratov ter angleško pojočo skupino. Zanimivo... In če smo že pri tem - njena naravna barva sigurno ni blont, če pa že, definitivno ni takšnega odtenka kot ji je sijal z glave.

Zakaj se barva? Zakaj se liči? Zakaj ne sprejema svoje naravne lepote, ki ji jo je podarila mati narava in jo je podedovala malce od očeta in malce od mame...? Zakaj ne pride v službo v trenerki, čeprav je bolj udobna kot mini krilo?

KER LAHKO.

Brez nepotrebnega pregovarjanja, ugovarjanja, vprašanj, __________(vstavi po želji)_________ ... Pač zato ker lahko. Ker imamo danes možnost, da se izražamo skozi oblačila, makeup, barvo las, glasbo, razne medije... Ali pa jezik. Katerikoli. Pa to ne pomeni, da cele dneve govorim samo angleško.

In če smo že pri tem - FUL niti slučajno ni slovenska beseda.

Bjonda - smrdiš. Pa amen.

sreda, 07. december 2011

Just A Kiss...

Že nekaj dni razmišljam o ljubezni... Obstaja je več oblik. Je tista med otrokom in staršem, ki je ni mogoče opisati niti pretrgati. Je tista, ki (predvidevajmo normalne okoliščine) ostane vtkana v človeku za vedno. Potem je tista, ki jo prvič začutiš... tista prva, ki niti ni ljubezen, je bolj... zatreskanost. Ta običajno kmalu zbledi in po dvajsetih letih se ob misli nanjo le še nasmehneš in zmaješ z glavo. Potem je tista, ki jo čutiš do prijateljev, ki jih nekoč nekje spoznaš, nato te po naključju spremljajo skozi odraščanje in nenadoma ugotoviš da so postali tvoji najboljši prijatelji. Tvoja družina. In je tista ljubezen, ki je prva prava... Tista, ki tudi po letih in letih ne izgine popolnoma. Tista, ki te vedno znova zahrbtno preseneti, ko se subjekt čisto nepričakovano pojavi v tvoji bližini. S ponvijo te udari po glavi, da močno zadoni ter prebudi vse mogoče do tedaj speče metulje v tvojem trebuhu. Od silnega udarca se zašibijo kolena in v glavi se prižge lučka za alarm, ki sporoča možganom naj se že enkrat vzamejo v roke. Z drhtečimi dlanmi si pogladiš majico ter panično poskušaš izpasti kul. Misija nemogoče, če mene kdo vpraša. Po izkušnjah sodeč vedno bleknem kaj totalno bedastega... 

Ali pa, ko popolnoma brezbrižno sediš na kavču in gledaš serijo... Nenadoma zaslišiš znano pesem, ki je vedno glasnejša in te spominja na neke sanje, ki so se ti zgodile že davno tega. Nato dojameš, da je pesem postala tvoje zvonenje, ki je nastavljeno le za točno določeno osebo... ampak telefon ni tako zvonil že leta... Vse se dogaja v delčkih sekunde, zdi pa se ti, kot da se vlečejo minute. Zbereš se, poskušaš umiriti glas ter prepričati noge, da te zdržijo vsaj toliko, da prideš to telefona. Pesem že jadra v refren, ko se končno javiš. Tisti glas... Kot bi te nenadoma vrnilo desetletje v preteklost, ko si še imel možnost nekaj spremenit. Ne pogovarjata se o vremenu. Govorita o tem, kaj se vama je dogajalo v zadnjih dneh, kot bi se nazadnje slišala prejšnji teden. Ne da bi si to rekla vesta, da se pogrešata. Dogovarjata se, da se v kratkem vidita, čeprav oba globoko v sebi vesta, da temu ponovno ne bo tako. Prišle bodo obveznosti, takšne ali drugačne, omejitve, ki so vama jih postavili še predno sta bila rojena... Poslovita se in nato še dneve razmišljaš o tem klicu. Kaj vse je ostalo v glavi, ko bi moralo na plano, kaj vse je bilo izrečeno, čeprav je bilo po nepotrebnem... Nato pa tišina.

Oglušujoča tišina, ki te boli. Spoznanje, da bo tako ostalo za vedno. 

Poskušaš navezati stik, a ni odgovora. Most se podre še preden ga pričneš gradit... Do naslednjega klica. Do naslednjega srečanja... Do ponovnega spoznanja, da je bila ta ljubezen ena sama in edina ter zato tako posebna. Ostala bo zapečatena s poljubom, ukradenim pod miljonom zvezd v topli noči. Le ta poljub je bil dovolj, da ne bo nikoli pozabljena. 

sreda, 22. junij 2011

SrCe Se Mi PaRa...

...in zato objokana sedim za računalnikom v upanju, da bo kdo prebral ta blog in naredil nekaj izjemnega. Ampak da začnem od začetka...

Sem velika ljubiteljica živali, predvsem psov, vendar pa mi je hudo ko je v stiski katerakoli žival. Zato verjetno ni potrebno poudarjat, da se ob obisku kakšnega zavetišča za živali običajno razjočem kot majhen otrok. Pred dobrim letom sva se s fantom odločila, da želiva kosmatega, bevskajočega člana družine in edino smiselno se nama je zdelo, da vzameva kužka iz zavetišča. Seveda sva imela določene 'pogoje' in sicer sva želela psičko(doma pri starših imam malce ljubosumnega, ogromnega mešanca, ki psa nikoli ne bi sprejel), morala pa je biti manjše do srednje rasti in primerna za stanovanje. Po ogledu kužkov v Mariborskem zavetišču sem v avtu spuščala slapove solz, saj niti eden od kužkov ni bil primeren za najino stanovanje, jaz pa bi najraje odpeljala vse. Ti kužki so želeli samo malo ljubezni in pozornosti, nekoga ki bi jim dal hrano, jih peljal na sprehod in imel rad. Samo to. Oni pa bi mu za to vračali brezpogojno ljubezen in bili za njih pripravljeni storiti vse. Pa jih nihče ni želel...ali pa nihče ni imel dovolj prostora zanje, kot midva.

Da bi se izognila joku sem se odločila, da poskusim brez čustev pregledati stran zavetišča Zonzani. Pa ja... topila sem se, jokala... in izbrala psičko, ki sem jo želela. Ko sva prispela do zavetišča, pa je kot po naključju za sprejemno mizo bil gospod, ki ni bil čisto prepričan, kje je psička ki jo iščem. In glej ga zlomka, spet smo morali okoli vseh ograd in mimo vseh kužkov... In spet sem teško požirala slino. Najrajši bi šla k vsakem od njih, jih pocrkljala, počohala, se igrala z njimi in jih na koncu odpeljala domov. Ampak sem nekako uspela zadržat te svoje impulze in požrla solze, ter šla naprej. Skoraj smo obupali, ko je gospod odprl vrata enega izmed zaprtih boksov. Na vrata se je navesila suha psička z dolgim gobčkom in živahnimi očkami. "Oh ja, ta je že tudi dolgo tukaj," je rekel. Odgovor na moje vprašanje kako dolgo, me je šokiral. 9 mesecev!! Psička je bila stara nekje leto in pol, medtem je skotila 3 mladičke, ki so poginili, saj zanje še ni znala skrbet. Kljub temu, da to ni bila psička, ki sem jo želela, sem v tistem trenutku vedela, da bo ta odšla z nama. Prosila sem oskrbnika, da je odprl boks in psičko je dobesedno odneslo na hodnik, ki ga je nato dvakrat prešprintala. Peljala sva jo na sprehod in ko sem opazovala to suho, radovedno bitje, sem se vanjo zajlubila. Ni bila posebej lepa, vendar je bila prava. Fant me je samo pogledal in rekel:"Najina je, a ne?" Samo pokimala sem in se nasmehnila. Peljala sva jo nazaj, se poslovila za dobro uro, zato da so pripravili papirje ter jo cepili, midva pa sva opravila VELIK nakup v trgovini za male živali. Hrano, posode, povodec, igračo, itd... Komaj sem čakala da sva prispela nazaj in psička naju je že čakala. Ko je dojela kaj se dogaja se ni mogla umirit. Ko sva jo pripeljala skozi vrata stanovanja je cvilila, mahala z repom, se obračala okoli svoje osi, vse samo da bi nama pokazala, kako zelo srečna je.

Zdaj to bitje niti slučajno ni več suhljato:). Nad njo so navdušeni vsi, ki jo spoznajo, saj je neverjetno prijazna, ubogljiva in simpatična psička. Njen najljubši kraj za spanje je najin kavč, kljub temu pa se vsak večer odpravi spat z nama, ter zaspi na blazinici poleg moje strani postelje, kjer je spala tudi prvo noč. Zavetišča se ne spominja več, se pa spomin vrne vsakič, ko je dovolj blizu kakšnega, da ga zavonja in zagleda. Takrat povesi ušesa in spusti glavo, rep se ustavi in mislim da za trenutek tudi njen srček.

Ah ja, se spomnite, ko sem rekla, da ni bila preveč lepa? Zdaj je to zame najlepši kuža na svetu. Brez pretiravanja.

Zakaj pišem vse to? Ker sem danes prebrala mail, ki mi ga je posredovala sestra, prav tako velika ljubiteljica živali, v katerem piše, da bodo morali v zavetišču Turk usmrtiti ne vem koliko kužkov, saj so tam že predolgo. Nekaj me je gnalo, da sem pogledala njihov blog... In planila v jok. Ponovno sem si želela, da bi lahko rešila vse te kužke, pa ne morem niti enega. Nekaj imajo v očkah...upanje in brezpogojno ljubezen do lastnika, ki ga še ne poznajo. Ne morem razumet ljudi, ki rajši, kot da rešijo kužka zavetišča in igle, kupijo pasemskega psa za hudo velik denar, samo zato ker je simpatičen na pogled, njegov karakter pa je katastrofalen (samo primer, ni vedno tako, vem). Toliko ljubezni, kot je lahko vrne takšen 'rabljen' kuža, je ne more noben drug. Toliko veselja, kot ga tak kuža prinese v dom... Najina Gaia je iz stanovanja v bistvu naredila dom.

Za vse, ki pa želijo kužka, pa še en opomin - KUŽA JE ODGOVORNOST!!! VELIKA odgovornost!! Niso igračke, ki poslušno sedijo v kotu, dokler jim ne namenite minuto svoje pozornosti. Kužki zbolijo, bruhajo, imajo prebavne motnje, rabijo pozornost, puščajo dlako, rabijo hrano, igrače, kakšno kost vsake toliko ter gibanje. Če obstaja samo kanček suma v vas, da ne želite take odgovornosti - potem rajši pustite kužka tam kot je. Dovolj je zanemarjenih in zapuščenih kužkov in nobene potrebe ni, da sami pripomorete k temu, da bo na svetu še eden več.

Vsi, ki pa imate možnost, željo, srce za njih - prosim, PROSIM, preverite najprej v zavetiščih! Naj vam ne bo izgovor - ne morem tja ker mi je hudo. Moja zgodba je dober dokaz, da se da. Hudo mi je sicer še vedno, ko pomislim koliko jih je še ostalo tam samih in brez doma, ampak vem, da sem se prav odločila. Vsaj enega sem rešila gotove smrti in niti za trenutek mi ni žal. Naj vas ne mami samo zunanjost kužka - poskušajte jih spoznat. Pojdite tja, peljite kakšnega na sprehod in takoj boste vedeli, če je pravi za vas ali ne.

Tukaj dodajam še link do bloga, ki me je pripravil do joka. Mogoče se pa komu od vas kakšen od kosmatincev vsede v srce... http://zavetisce-turk.blogspot.com/ .

torek, 24. maj 2011

PiSsEd OfF!!

In to konkretno!! Razlog niti ni tolk pomemben... Js bi rada našla punce, več, ne sam eno, ki so sposobne določene stvari, ki so osebne, NE jemat kot osebne. Ne vem, js nisem taka. Js sem ekstremno čustveno bitje. Ni sicer treba z mano delat v rokavičkah, niti slučajno, tolk občutljiva tut nisem, ampak se pa zavedam da zna bit moja samozavest okol določenih stvari nekje blizu nafte in zemeljskega plina. Če še ne celo nižje... tam do koder noben vrtalnik ne seže. Zato tudi vem, da je mogoče res, da kdaj preveč čustveno odreagiram na stvari, ker se mi zdi da predstavljajo neposreden napad name. Dopuščam to možnost. Ampak kaj ko gre tu za stvari, ki jih delam z vsem srcem in vsem kar sem. Ker dam tolko sebe v to kar počnem, pa ker se še v vseh svojih 25ih letih nisem naučila, kako ločit sebe kot tako od teh kritik, pač včasih res odreagiram napačno. Sej se trudim, res se. Ampak vem da nihče ne opazi tega.

Potem sem pa še bolj jezna... In to zato, ker postanem od vsega tako zelo zmedena, da niti ne vem, če si tega vsega še želim ali ne. V naslednji sekundi si stisnem focn in zabijem v steno, pa dojamem da je to EDINO kar si res želim počet... Ampak nisem sigurna če je način pravi.... Po drugi strani je to mogoče EDINA možnost...EDINA, da počnem to... Česar pa ne bom nikol vedla če ne poskusim česa drugega. Ampak nočem tvegat... AAAAAAAAAAAAAAAAA!!!! Ja, dejansko je včasih totalno bedno bit ujet v moji glavi.


Seveda se potem vse skupaj nadaljuje... Ker kot punca, moram valda svoje pomisleke in svoj obup nekak sprostit, da pa ne norim naokoli kot mali tank, rajši vse to zaupam osebi ki jo imam neizmerno rada. Seveda je ta oseba moškega spola in moj fant. In ja, dečki drugače razmišljajo... Ko je vse, kar si želim to, da me nekdo posluša, objame in počaka da neham jokat, dobim nasvet da je boljše kot jamrat nekaj naredit. A bejž, misliš da tega ne vem sama!? Mogoče v tem momentu nisem sposobna razmišljat z glavo, zato mi tudi ni do delanja nekih bajno pomembnih potez, ker se je to še vedno slabo končalo. Slej kot prej vedno nekaj ukrenem, ampak rabim pa ventil!!! Ki ga je pa izjemno teško sprostit, če je edino bitje poleg tebe pes, ki hoče met mir in spat na kavču, druga izbira pa je prijateljica, ki se je žal preselila v drugo državo in je ni na skype-u, moj budget pa dolgih pogovorov preko telefona ne dopušča.

Sej vse skupaj nima smisla...VEM. Ampak včasih je treba spustit mal pare. Na srečo obstaja ekstremno majhna verjetnost, da se bo kdaj kdo kratkočasil tu in se v bistvu dolgočasil ob mojem teženju:). Je pa pomagalo.

petek, 25. februar 2011

VsE Pa NiČ

Zjutraj sem se zbudila presenetljivo naspana, glede na to, da sem se spat odcotala dosti pozno... Tako sem imela čas, da se pocrkljam s svojo psičko, ki je od 'obupne utrujenosti' jamrala na kavču, si oprala lase, pojedla zajtrk ter jamrajoče bitje s kavča peljala lulat. Zavita v šal, rokavice in kapo, ter v bundi ki je ne maram(pa čeprav sem zanjo odštela malo premoženje pred leti) sem z iPodom na ušesih korakala proti službi. Na poti sem zagledala goloba, ki se je sončil na škarpi, nato pa meni nič tebi nič mimo mojega frisa elegantno odletel drugam. Načeloma golobov ne maram, v tistem trenutku pa sem jim pričela zavidat eno izmed njihovih lastnosti...ki je skupna (khm, skoraj) vsem ptičem:)... letenje... V tistem trenutku sem si želela stopit na škarpo, razpret roke in poletet drugam. Nekam kjer je toplo, kjer ti šefi ne gnjavijo na vsakem koraku, kjer se vse težave razblinijo in pokaže se nebo, modro, kot po nevihti. Letela bi tja, pustila za sabo vso prtljago, ki jo nosim s seboj ter začela na novo. Nekdo je pred kratkim napisal, da si želi, da bi imelo življenje delete button, da bi lahko začel znova in popravil stojeno. Jaz pa se držim načela, da mi nikoli ni žal za stvari ki sem jih naredila. Žal mi je le za stvari, ki jih nisem. Če bi moje življenje imelo delete button, bi ponovila vse ter dodala še več. V takih momentih me namreč prime, da bi se teleportirala v preteklost ter sami sebi prilimala vzgojno. Koliko lepega sem zamudila samo zato, ker si nisem upala stegnit jezika... ker sem bila preplašna, premalo samozavestna... Zato naključnega bralca prosim - naredi tisto kar si želiš, česar se bojiš... Ne bo ti žal. Žal ti bo le, če tega ne storiš.