OMG HELP!

Waaaaaa... Ok, to da sm se vrnila s Paga, kjer je bilo sicer super ampak nikoli več ne bi šla kamorkoli z agencijo Jupiter, je trenutno drugotnega pomena... Včerajšnji dan je enostavno zasenčil vse ostalo.

Glede na to, da imam danes izpit(uhhh...) sem se včeraj zvečer v službi lepo učila in malo gledala ven skozi izložbo. Upala sem namreč, da bo mimo prineslo kolega, ki dela v sosednji trgovini in s katerim običajno prav fletno počvekava, kar mi odnese kar nekaj minut dolgčasa. Ko tako že nekaj časa zijam v zapiske in izmenično skozi steklo, nenadoma zagledam postavo, ki je nisem videla že kar nekaj let. Reakcija je bila sledeča - vsa kri mi je udarila v glavo, po telesu sem dobila mravljince, kolena so se mi začela trest, čeljust mi je pa prav nesramno butnila po tleh, da sem jo morala potem pobirat. Mimo okna se je namreč sprehodila nikoli uresničena ljubezen mojih gimnazijskih let, tip ki mi je bil vedno popoln, ki je bil nekoč celo moj prijatelj, ter s katerim se, kot že rečeno, nisva videla že kakšna tri leta. Kot okamenela sem obsedela na stolu, nesposobna da bi sprintala proti vratom iz trgovine. Kar nekaj trenutkov sem potrebovala da sem vstala in šla pogledat kam za vraga ga je sploh odneslo. Aha... športna trgovina čez hodnik. Ok... KAJ PA ZDAJ!? S tresočimi rokami sem prijela telefon in klicala najboljšo prijateljico...ki se mi seveda ni javila, koklja smotana. Nato kličem sodelavko...brez odgovora. Tako sem samo stala med vrati in zijala v sosednjo trgovino v upanju, da bom zagledala njegovo glavo med cunjami. Ko sem tako nekaj trenutkov vegetirala mi vrne klic moja Mišmaš, ki se ji seveda takoj pričnem dret v telefon koga sem videla. Seveda sem še vedno stala med vrati in tako sem zelo kmalu opazila sodelavko, ki sem jo malo prej klicala. Cela srečna sem jo zvlekla na kavo v našo sosedo kavarnico, ter seveda še vedno zijala preko hodnika. Na njeno prigovarjanje sem se opogumila in odšla pogledat, če ga bom kje videla. Sprehod po trgovini ni dal spodbudnih rezultatov, zato sem se cela nesrečna obrnila in odšla nazaj k mizi, na kateri sem potem slonela kot ubogi kuža v zavetišču. Skoraj sem že obupala, ko zopet zagledam znano glavo in mislim da je odveč če povem, da me je dobesedno katapultiralo do vrat. Seveda nisem brezglava koklja, zato sem se elegantno sprehodila do pasov in 'ugotavljala' koliko kateri stane, ter nato počasi odšla nazaj proti izhodu. Na mojo srečo je stal meter za mano in ko sem se 'slučajno' obrnila je bil toliko blizu, da sem ga lahko brez posebnega dretja in dajanja dimnih signalov pozdravila. Na moje presenečenje je izraz na njegovi faci sporočal da me je dejansko vesel, nato me je napol objel(mislim da je bil tako v šoku da ni bil prepričan kaj sploh naj stori) in pričel spraševat kaj počnem tu, če delam v tej trgovini itd... V tem času si je prijateljica skoraj spahnila vrat, ko je 'neopazno' buljila kako napreduje najino srečanje. Tako sva čvekala, kot pač čvekata dva ki se že dolgo nista videla, in prepričana sem, da me je dvakrat 'sčekiral' od nog do glave(na mojo srečo sem se danes dopoldne lepo uredila, bolj iz dolgega časa kot česa drugega), nato pa nenadoma prosil za mojo telefonsko, ker on že nekaj časa nima nobene številke v telefonu(tip je bil kar nekaj let v tujini). Seveda sem mu jo cela vesela povedala, nato sva padla v debato o telefonih, se počasi odpravila iz trgovine ter se pričela poslavljat, ko mi je rekel da naj ga pokličem, ko bom imela čas, saj on načeloma ničesar ne počne, da se pa kmalu odpravlja nazaj v tujino. In potem je šel z mano še do trgovine kjer delam, si jo ogledal, ter se nato odpravil v kino. Sam. Ker ga je kolega pustil na cedilu.

Omg...še vedno imam usta do ušes, pa je od tega dogodka minilo že kar nekaj ur!:) In spet se počutim kot smrklja v gimnaziji, ki komaj čaka da ga vidi. Kakorkoli že... zdaj rabim pomoč! Ne vem kaj za vraga naj oblečem za najin zaenkrat še nedogovorjeni in nepotrjeni 'zmenek'. Nočem izgledat kot da sem se blaaaaazno trudila da bi dobro izgledala. Ne vem kaj naj... nek občutek v trebuhu mi daje upanje,da ta zgodbica ni končana, ter da ne bo končana tudi po najinem 'zmenku'. Hkrati pa se sprašujem ali je možno, da sva se toliko spremenila, da bi se sedaj lahko kaj zgodilo? Resnično upam, da je temu tako, čeprav je to zelo nespametna ideja, ker vem da mi bo potem samo hudo. Ampak po drugi strani pa - ravno te neumne ideje so najbolj zabavne. A ne?