...kar pomeni da sem v 3. letniku faksa in sm cela vesela:))! To seveda tudi pomeni da me danes čaka 'zalivanje' tega izpita s prijateljicami. Sicer bom verjetno ostala pri martiniju ali dveh, ker vozim, ampak meni itak že po naravi dogaja, tako da sem lahko cel večer na vodi, pa me bo vmes kdo vprašal:"Kolk si pa ti že spila danes?!". Komaj čakam...mogoče bom imela srečo in bo tam tudi Mr. Lepi:). Če pa ne, je pa jutri še en dan in še en večer rezerviran za žurko. Samo upam da me tale moj 'musklfiber' ne bo preveč oviral.
In ja, ko smo že pri mojem 'musklfibru' - končno so se mi začeli treningi:D! Sicer sem res polomljena, ampak ni ga boljšega občutka, kot brcat v fokus in si tam predstavljat glavo svojega bivšega. Prav...pomirjeno sem se počutila ko sem odhajala proti domu. Pa čeprav je to pomenilo, da sem se zjutraj zbudila z razbolelimi mišicami in da me je po končani službi doma čakal še kup drv, ki jih je bilo potrebno zložit....in ki je še vedno ogromen, tako da bo še naporen vikend. To je kazen če si starši omislijo kamin:). Ampak...life's good:)))!
Aja, poleg vsega me je pa prijelo še, da bi se pobarvala na bolj blont. Sicer malo cvikam ampak - še vedno se lahko pobarvam nazaj na malce bolj temno blont a ne?:)
petek, 19. september 2008
sobota, 13. september 2008
Če Ti Na PoLnO DoGaJa...
...ti na polno dogaja:)! Bila sem na 'zmenku' z mojim Mr.X in bilo je res super. Sedela sva v lokalu na udobnih foteljčkih, pila kavo in kakav ter poskušala nadoknadit zamujeno. Tako so tri ure minile kot bi mignil, v tem času pa mi je večkrat šinilo čez glavo, kako lep je še vedno. Da, lep. In ja vem, precej močna beseda ampak človek je dejansko lep. In simpatičen, pameten,ambiciozen, uspešen, z zanimivim smislom za humor in ubijalskim nasmeškom, ob vsem tem pa, presenetljivo, neverjetno prizemljen. Pričakovala sem, da ga bom našla napol v oblakih, na moje presenečenje pa se je sprememba sicer res zgodila, vendar v pozitivni smeri. Najin pogovor je potekal veliko bolj sproščeno kot kadarkoli prej in prav opazno je užival ob njem. Poslovila sva se z objemom in njegovo pripombo, da me je bilo zelo lepo spet videt in da bo še nekaj časa doma. Pa da se mogoče kaj oglasi pri meni v službi. Najboljše pri vsem tem pa se mi je zdelo to, da je evforija glede najinega 'zmenka' pri meni trajala samo kakšen dan, potem je pa nekako pojenjala. Verjetno tudi zaradi sobotnega večera...ki je zgodba zase, gre pa takole:D :
S prijateljico sva se takoj po končani službi odpravile najprej na martini, nato pa v enega od celjskih lokalov z namenom, da greva plesat, če bo seveda DJ vrtel kaj normalnega. Nekaj časa sva tako sedeli na foteljih z zala-life v rokah, ker sva bili obe z avti in sva svojo dozo alkohola že spili, ter opazovali folk ki se je spuščal po stopnicah navzdol. Nenadoma pa vstopi v lokal ex-tip moje prijateljice, ter hkrati z njim še njegov kolega, ki je takoj vzbudil mojo pozornost. Ne vem kaj je tisto, kar me je tako pritegnilo ampak...deloval je res simpatično. S prijateljico sva se nato odpravili na plesišče in na moje veselje je bil tam tudi Mr. Lepi. Ko sva se tako tlačili mimo njega in ex-a, me je prvi ves čas z nasmeškom opazoval. To je počel tudi kasneje, se ves čas obračal, nek kolega ga je spraševal nekaj z mano v vezi... Nato pa je padel v pogovor z neko visoko kuro z oranžnimi lasmi in tako napacano, da bi pomoje potreboval lopato, da bi odstranil ves tist make-up. Ampak dobro, ženska je v temi in v njegovi, do takrat že zelo pijani glavi, verjetno izgledala super, sploh ker je bila cela spedenana in oh in sploh. 'Doooh koza, kaj si pa pričakovala, ženska je lušna, visoka, ne pa kot ti picajzl mali!'so bile misli, ki so se mi sprehajale po glavi v tistih trenutkih. Navadno mi to ni vzelo poguma, tokrat pa, verjetno tudi zaradi kretena ki me je pustil pred nekaj tedni, sem se pričela počutit neprivlačno in zelo neumno. Tako sva s prijateljico plesali naprej, saj je DJ vrtel res same dobre komade, ter se nenadoma skoraj zaleteli v drugo prijateljico, za katero se je izkazalo, da pozna tega mojega Mr. Lepega. Medtem ko sem čakala v vrsti za wc sta nato ti dve koklji očitno pripravili načrt, kako naju bosta spoznali, ki pa je bil precej preprost - da me zvlečeta k njemu in me predstavita. Niiiiice...not! Resnično nisem bila pri volji, sploh ker mi je tista oranžna kura pobrala vso veselje, kar pa ju ni ustavilo da me vseeno ne bi prav nesramno zvlekle do njega. Tako sva se predstavila, nato pa sta on in prijateljica padla v nek pogovor, jaz pa sem prav neumno stala zraven ter poskušala ugotovit, o čem teče beseda. Nenadoma sem slišala nekaj kar je zvenelo kot - a ti je všeč, ter njegov odgovor - niti ne. Seveda, z mojo samozavestjo sem takoj pomislila nase, se obrnila ter šla plesat naprej. Kasneje sem izvedela, da temu sploh ni bilo tako, temveč da ga je pred tem vprašala če mu je katera simpatična in je pokazal name. Ko sem se takrat obrnila sta ugotovila da sem sramežljiva in nato je on očitno izgubil začetno zanimanje zame. KOZA!!! Sicer sva se še nekajkrat spogledala, vendar je bilo očitno, da se on ne bo trudil. Ko bi kdo vedel kako neumno sem se počutila v tistem trenutku! Nekako poklapana sem odšla iz lokala, v boljšo voljo pa me je spravila prijateljica, ki mi je zagotovila, da se nismo videli zadnjič. Poleg tega je bil tip toliko nasekan, da se n
ajverjetneje niti spomnil ne bo, kaj se je dogajalo:). Ampak če drugega ne, sem izvedela kdo je in kaj počne. Samo ena težavica je - dečko je velik dva metra(in je seveda basketaš), potem pa pogledaš mene in opaziš, da sem ob njem kot palčica. No ja, pete bi MALCE omilile zadevo pa vseeno... Po drugi strani pa - če uspeva Evi Longorii in Tonyju Parkerju, potem mislim da bi šlo:). Uh...pa kaj govorim...tako in tako sem zasrala zadevo...Ladjica je odplula. Popravni izpit, prosim!?!
S prijateljico sva se takoj po končani službi odpravile najprej na martini, nato pa v enega od celjskih lokalov z namenom, da greva plesat, če bo seveda DJ vrtel kaj normalnega. Nekaj časa sva tako sedeli na foteljih z zala-life v rokah, ker sva bili obe z avti in sva svojo dozo alkohola že spili, ter opazovali folk ki se je spuščal po stopnicah navzdol. Nenadoma pa vstopi v lokal ex-tip moje prijateljice, ter hkrati z njim še njegov kolega, ki je takoj vzbudil mojo pozornost. Ne vem kaj je tisto, kar me je tako pritegnilo ampak...deloval je res simpatično. S prijateljico sva se nato odpravili na plesišče in na moje veselje je bil tam tudi Mr. Lepi. Ko sva se tako tlačili mimo njega in ex-a, me je prvi ves čas z nasmeškom opazoval. To je počel tudi kasneje, se ves čas obračal, nek kolega ga je spraševal nekaj z mano v vezi... Nato pa je padel v pogovor z neko visoko kuro z oranžnimi lasmi in tako napacano, da bi pomoje potreboval lopato, da bi odstranil ves tist make-up. Ampak dobro, ženska je v temi in v njegovi, do takrat že zelo pijani glavi, verjetno izgledala super, sploh ker je bila cela spedenana in oh in sploh. 'Doooh koza, kaj si pa pričakovala, ženska je lušna, visoka, ne pa kot ti picajzl mali!'so bile misli, ki so se mi sprehajale po glavi v tistih trenutkih. Navadno mi to ni vzelo poguma, tokrat pa, verjetno tudi zaradi kretena ki me je pustil pred nekaj tedni, sem se pričela počutit neprivlačno in zelo neumno. Tako sva s prijateljico plesali naprej, saj je DJ vrtel res same dobre komade, ter se nenadoma skoraj zaleteli v drugo prijateljico, za katero se je izkazalo, da pozna tega mojega Mr. Lepega. Medtem ko sem čakala v vrsti za wc sta nato ti dve koklji očitno pripravili načrt, kako naju bosta spoznali, ki pa je bil precej preprost - da me zvlečeta k njemu in me predstavita. Niiiiice...not! Resnično nisem bila pri volji, sploh ker mi je tista oranžna kura pobrala vso veselje, kar pa ju ni ustavilo da me vseeno ne bi prav nesramno zvlekle do njega. Tako sva se predstavila, nato pa sta on in prijateljica padla v nek pogovor, jaz pa sem prav neumno stala zraven ter poskušala ugotovit, o čem teče beseda. Nenadoma sem slišala nekaj kar je zvenelo kot - a ti je všeč, ter njegov odgovor - niti ne. Seveda, z mojo samozavestjo sem takoj pomislila nase, se obrnila ter šla plesat naprej. Kasneje sem izvedela, da temu sploh ni bilo tako, temveč da ga je pred tem vprašala če mu je katera simpatična in je pokazal name. Ko sem se takrat obrnila sta ugotovila da sem sramežljiva in nato je on očitno izgubil začetno zanimanje zame. KOZA!!! Sicer sva se še nekajkrat spogledala, vendar je bilo očitno, da se on ne bo trudil. Ko bi kdo vedel kako neumno sem se počutila v tistem trenutku! Nekako poklapana sem odšla iz lokala, v boljšo voljo pa me je spravila prijateljica, ki mi je zagotovila, da se nismo videli zadnjič. Poleg tega je bil tip toliko nasekan, da se n
ajverjetneje niti spomnil ne bo, kaj se je dogajalo:). Ampak če drugega ne, sem izvedela kdo je in kaj počne. Samo ena težavica je - dečko je velik dva metra(in je seveda basketaš), potem pa pogledaš mene in opaziš, da sem ob njem kot palčica. No ja, pete bi MALCE omilile zadevo pa vseeno... Po drugi strani pa - če uspeva Evi Longorii in Tonyju Parkerju, potem mislim da bi šlo:). Uh...pa kaj govorim...tako in tako sem zasrala zadevo...Ladjica je odplula. Popravni izpit, prosim!?!
torek, 9. september 2008
OMG HELP!
Waaaaaa... Ok, to da sm se vrnila s Paga, kjer je bilo sicer super ampak nikoli več ne bi šla kamorkoli z agencijo Jupiter, je trenutno drugotnega pomena... Včerajšnji dan je enostavno zasenčil vse ostalo.
Glede n
a to, da imam danes izpit(uhhh...) sem se včeraj zvečer v službi lepo učila in malo gledala ven skozi izložbo. Upala sem namreč, da bo mimo prineslo kolega, ki dela v sosednji trgovini in s katerim običajno prav fletno počvekava, kar mi odnese kar nekaj minut dolgčasa. Ko tako že nekaj časa zijam v zapiske in izmenično skozi steklo, nenadoma zagledam postavo, ki je nisem videla že kar nekaj let. Reakcija je bila sledeča - vsa kri mi je udarila v glavo, po telesu sem dobila mravljince, kolena so se mi začela trest, čeljust mi je pa prav nesramno butnila po tleh, da sem jo morala potem pobirat. Mimo okna se je namreč sprehodila nikoli uresničena ljubezen mojih gimnazijskih let, tip ki mi je bil vedno popoln, ki je bil nekoč celo moj prijatelj, ter s katerim se, kot že rečeno, nisva videla že kakšna tri leta. Kot okamenela sem obsedela na stolu, nesposobna da bi sprintala proti vratom iz trgovine. Kar nekaj trenutkov sem potrebovala da sem vstala in šla pogledat kam za vraga ga je sploh odneslo. Aha... športna trgovina čez hodnik. Ok... KAJ PA ZDAJ!? S tresočimi rokami sem prijela telefon in klicala najboljšo prijateljico...ki se mi seveda ni javila, koklja smotana. Nato kličem sodelavko...brez odgovora. Tako sem samo stala med vrati in zijala v sosednjo trgovino v upanju, da bom zagledala njegovo glavo med cunjami. Ko sem tako nekaj trenutkov vegetirala mi vrne klic moja Mišmaš, ki se ji seveda takoj pričnem dret v telefon koga sem videla. Seveda sem še vedno stala med vrati in tako sem zelo kmalu opazila sodelavko, ki sem jo malo prej klicala. Cela srečna sem jo zvlekla na kavo v našo sosedo kavarnico, ter seveda še vedno zijala preko hodnika. Na njeno prigovarjanje sem se opogumila in odšla pogledat, če ga bom kje videla. Sprehod po trgovini ni dal spodbudnih rezultatov, zato sem se cela nesrečna obrnila in odšla nazaj k mizi, na kateri sem potem slonela kot ubogi kuža v zavetišču. Skoraj sem že obupala, ko zopet zagledam znano glavo in mislim da je odveč če povem, da me je dobesedno katapultiralo do vrat. Seveda nisem brezglava koklja, zato sem se elegantno sprehodila do pasov in 'ugotavljala' koliko kateri stane, ter nato počasi odšla nazaj proti izhodu. Na mojo srečo je stal meter za mano in ko sem se 'slučajno' obrnila je bil toliko blizu, da sem ga lahko brez posebnega dretja in dajanja dimnih signalov pozdravila. Na moje presenečenje je izraz na njegovi faci sporočal da me je dejansko vesel, nato me je napol objel(mislim da je bil tako v šoku da ni bil prepričan kaj sploh naj stori) in pričel spraševat kaj počnem tu, če delam v tej trgovini itd... V tem času si je prijateljica skoraj spahnila vrat, ko je 'neopazno' buljila kako napreduje najino srečanje. Tako sva čvekala, kot pač čvekata dva ki se že dolgo nista videla, in prepričana sem, da me je dvakrat 'sčekiral' od nog do glave(na mojo srečo sem se danes dopoldne lepo uredila, bolj iz dolgega časa kot česa drugega), nato pa nenadoma prosil za mojo telefonsko, ker on že nekaj časa nima nobene številke v telefonu(tip je bil kar nekaj let v tujini). Seveda sem mu jo cela vesela povedala, nato sva padla v debato o telefonih, se počasi odpravila iz trgovine ter se pričela poslavljat, ko mi je rekel da naj ga pokličem, ko bom imela čas, saj on načeloma ničesar ne počne, da se pa kmalu odpravlja nazaj v tujino. In potem je šel z mano še do trgovine kjer delam, si jo ogledal, ter se nato odpravil v kino. Sam. Ker ga je kolega pustil na cedilu.
Omg...še vedno imam usta do ušes, pa je od tega dogodka minilo že kar nekaj ur!
:) In spet se počutim kot smrklja v gimnaziji, ki komaj čaka da ga vidi. Kakorkoli že... zdaj rabim pomoč! Ne vem kaj za vraga naj oblečem za najin zaenkrat še nedogovorjeni in nepotrjeni 'zmenek'. Nočem izgledat kot da sem se blaaaaazno trudila da bi dobro izgledala. Ne vem kaj naj... nek občutek v trebuhu mi daje upanje,da ta zgodbica ni končana, ter da ne bo končana tudi po najinem 'zmenku'. Hkrati pa se sprašujem ali je možno, da sva se toliko spremenila, da bi se sedaj lahko kaj zgodilo? Resnično upam, da je temu tako, čeprav je to zelo nespametna ideja, ker vem da mi bo potem samo hudo. Ampak po drugi strani pa - ravno te neumne ideje so najbolj zabavne. A ne?
Glede n
a to, da imam danes izpit(uhhh...) sem se včeraj zvečer v službi lepo učila in malo gledala ven skozi izložbo. Upala sem namreč, da bo mimo prineslo kolega, ki dela v sosednji trgovini in s katerim običajno prav fletno počvekava, kar mi odnese kar nekaj minut dolgčasa. Ko tako že nekaj časa zijam v zapiske in izmenično skozi steklo, nenadoma zagledam postavo, ki je nisem videla že kar nekaj let. Reakcija je bila sledeča - vsa kri mi je udarila v glavo, po telesu sem dobila mravljince, kolena so se mi začela trest, čeljust mi je pa prav nesramno butnila po tleh, da sem jo morala potem pobirat. Mimo okna se je namreč sprehodila nikoli uresničena ljubezen mojih gimnazijskih let, tip ki mi je bil vedno popoln, ki je bil nekoč celo moj prijatelj, ter s katerim se, kot že rečeno, nisva videla že kakšna tri leta. Kot okamenela sem obsedela na stolu, nesposobna da bi sprintala proti vratom iz trgovine. Kar nekaj trenutkov sem potrebovala da sem vstala in šla pogledat kam za vraga ga je sploh odneslo. Aha... športna trgovina čez hodnik. Ok... KAJ PA ZDAJ!? S tresočimi rokami sem prijela telefon in klicala najboljšo prijateljico...ki se mi seveda ni javila, koklja smotana. Nato kličem sodelavko...brez odgovora. Tako sem samo stala med vrati in zijala v sosednjo trgovino v upanju, da bom zagledala njegovo glavo med cunjami. Ko sem tako nekaj trenutkov vegetirala mi vrne klic moja Mišmaš, ki se ji seveda takoj pričnem dret v telefon koga sem videla. Seveda sem še vedno stala med vrati in tako sem zelo kmalu opazila sodelavko, ki sem jo malo prej klicala. Cela srečna sem jo zvlekla na kavo v našo sosedo kavarnico, ter seveda še vedno zijala preko hodnika. Na njeno prigovarjanje sem se opogumila in odšla pogledat, če ga bom kje videla. Sprehod po trgovini ni dal spodbudnih rezultatov, zato sem se cela nesrečna obrnila in odšla nazaj k mizi, na kateri sem potem slonela kot ubogi kuža v zavetišču. Skoraj sem že obupala, ko zopet zagledam znano glavo in mislim da je odveč če povem, da me je dobesedno katapultiralo do vrat. Seveda nisem brezglava koklja, zato sem se elegantno sprehodila do pasov in 'ugotavljala' koliko kateri stane, ter nato počasi odšla nazaj proti izhodu. Na mojo srečo je stal meter za mano in ko sem se 'slučajno' obrnila je bil toliko blizu, da sem ga lahko brez posebnega dretja in dajanja dimnih signalov pozdravila. Na moje presenečenje je izraz na njegovi faci sporočal da me je dejansko vesel, nato me je napol objel(mislim da je bil tako v šoku da ni bil prepričan kaj sploh naj stori) in pričel spraševat kaj počnem tu, če delam v tej trgovini itd... V tem času si je prijateljica skoraj spahnila vrat, ko je 'neopazno' buljila kako napreduje najino srečanje. Tako sva čvekala, kot pač čvekata dva ki se že dolgo nista videla, in prepričana sem, da me je dvakrat 'sčekiral' od nog do glave(na mojo srečo sem se danes dopoldne lepo uredila, bolj iz dolgega časa kot česa drugega), nato pa nenadoma prosil za mojo telefonsko, ker on že nekaj časa nima nobene številke v telefonu(tip je bil kar nekaj let v tujini). Seveda sem mu jo cela vesela povedala, nato sva padla v debato o telefonih, se počasi odpravila iz trgovine ter se pričela poslavljat, ko mi je rekel da naj ga pokličem, ko bom imela čas, saj on načeloma ničesar ne počne, da se pa kmalu odpravlja nazaj v tujino. In potem je šel z mano še do trgovine kjer delam, si jo ogledal, ter se nato odpravil v kino. Sam. Ker ga je kolega pustil na cedilu.Omg...še vedno imam usta do ušes, pa je od tega dogodka minilo že kar nekaj ur!
:) In spet se počutim kot smrklja v gimnaziji, ki komaj čaka da ga vidi. Kakorkoli že... zdaj rabim pomoč! Ne vem kaj za vraga naj oblečem za najin zaenkrat še nedogovorjeni in nepotrjeni 'zmenek'. Nočem izgledat kot da sem se blaaaaazno trudila da bi dobro izgledala. Ne vem kaj naj... nek občutek v trebuhu mi daje upanje,da ta zgodbica ni končana, ter da ne bo končana tudi po najinem 'zmenku'. Hkrati pa se sprašujem ali je možno, da sva se toliko spremenila, da bi se sedaj lahko kaj zgodilo? Resnično upam, da je temu tako, čeprav je to zelo nespametna ideja, ker vem da mi bo potem samo hudo. Ampak po drugi strani pa - ravno te neumne ideje so najbolj zabavne. A ne?
Naročite se na:
Objave (Atom)