Jesen...

OK, že res da sem poletno bitje ki obožuje sonček, pa topel veter, pa morje, pa kratke rokavčke in vse kar spada zraven v paket 'POLETJE' ampak...ne morem zanikat da mi je tudi jesen všeč. Sicer vtis vsako jutro kvari ta presneta megla, ampak po drugi strani ima pa tudi ta svoj čar. Včasih se mi zdi, da je megla kot belo slikarsko platno, na katerem se kar naenkrat pričnejo prikazovati predmeti, živali in osebe.

Kot recimo nekega jutra, ko sem se še napol v spanju odpravljala od doma in sama pri sebi preklinjala, da se zvečer nisem pravi čas spakirala v pančevo, ko sem nenadoma zaslišala rezget ene od sosedovih kobil. Seveda sem se odpravila proti ogradi in prizor je bil resnično lep. Iz megle se je risal obris te prelepe živali, ki se je počasi pomikala proti meni, dokler slika ni bila popolnoma jasna. Seveda je bila tedaj kobila že čisto pred mojim nosom in je prav brezsramno fehtarila za jabolka. Da ne govorimo o tem, da so se tedaj razkrile tudi blatne lise po njenem trupu, saj so konji kar precej hudi packi, ki se obožujejo valjat po tleh, še posebej pa jim je to početje v veselje, če je dan pred tem deževalo in so tla prav fino razmočena:). Aaaampak kakorkoli že...poanta vsega tega - megla vsakodnevnim predmetom, živalim, itd... po mojem pričara nekaj mističnega, nekaj preprosto lepega. Da smo si na jasnem - govorim o megli... Smog je pa že druga zgodba:P

Pa barve...joj, da ne začnem o barvah. Še vedno imam v spominu sliko nekega dne izpred huh...kar nekaj let, štiri leta bo tega če se prav spomnim. Bila je prečudovita nedelja - sonček je sijal z vso svojo jesensko močjo, nebo so krasili redki puhasti oblački, najlepše od vsega pa so bile ravno barve v gozdu. Te so se prelivale vse od rumene, oranžne, rdeče, do močne zelene, vse skupaj pa je uokvirjalo čudovito oprano modro nebo. Kaj je narobe s to sliko? Popolnoma nič, razen tega, da sem morala sredi tega čudovitega dneva v megleno Ljubljano in prav spomnim se, kako so mi v oči stopile solze, ob tem pa sem se počutila izjemno trapasto. Ampak tako zelo sem si želela ostat doma, it na sprehod s svojim psom, ga kepat s tem čudovito pisanim listjem in se počutit skrajno otročje. Da ne začnem o skakanju po lužah, kar je pa sploh zgodba zase:).

Skratka ja... Obožujem te jesenske barve in otroka ki se prebudi v meni kadar zagledam kup listja ali veliko lužo. In obožujem te čudovito pisane nedelje, zapolnjene z zlaganjem drv in nabiranjem kostanja, pa dolgimi popoldanskimi sprehodi in malce krajšimi večernimi, ki me ponavadi prisilijo, da na plano potegnem rokavice in šal, kasneje pa se na kavču zavijam v deko in počasi srebam topel kakav. Nekaj posebnega je v zraku ob takih dnevih. Nekaj kar me napolni s tako energijo, da se mi zdi, da bodo vse težave, ki me morijo, kmalu izginile. Nekaj, zaradi česar se brez težav odpravim v Ljubljano na predavanje ter dejansko ne preklinjam megle, pa hladnega vetra, temveč se samo zavijem v svoj šal ter razigrano čvekam s svojo sošolko.

Jap...priznam. Obožujem jesen:)!