Mnjah, začelo se je že navsezgodaj zjutraj. Prvi problem - kavbojke, ki sem jih imela namen oblečt za v službo so kar preko noči nekako čudežno zašle v pralni stroj, kar v prevodu pomeni, da sem morala v trenutku spremenit celotno garderobo. Ne tolk simpl kot se sliši. Ko se mi uspe učlovečit uleti ati, da ga moram še prej peljat do zdravstvenega doma. Ok... Še ni tolk hudo. Se vsedem v avto, iz torbice izvlečem očala iiiiin...ugotovim da so zlomljena. Moja najljubša sončna očala!! *smrk* Špeglčki moji, RIP. Ko mi končno uspe, da se začnem peljat proti 'cilju', se mi pred nos nalima zdelano-bel, Wolkswagnov Transporter (da poslovenim - 'sklumpan' poltovornjaček) in se lepo počasi cijazi pred mano. Kar je še huje, še na mojem priljubljenem prehitevalnem odseku mi ga ni uspelo prehitet, ker je mona ravno takrat pričel vozit kolikor toliko kulturno (pa še vedno prepočasi) nasproti se je pa nenadoma, kar od nikoder, naslikala prava mala kolona avtomobilov. Torej, prehitevanje - no go. Končno se je na krožišču odločil za prvi odcep, kar mi je bilo v veliko olajšanje, saj sem z velikim veseljem zapeljala ven na drugem in malce bolj konkretno pritisnila na gas. (In ne, ne divjam!! Samo ne maram ljudi ki se vozijo 50 tam ko je omejitev 90.) Glede na to, da se dan ni začel obetavno, sem upala da se bo vsaj malce lepše nadaljeval in prepričana sem bila, da me bo v dobro voljo spravil čvek s kolegom, ki dela v sosednji prodajalni. EEEEEEEE...WRONG. Namesto njega je mimo izložbe prištorkljala njegova sodelavka, proti kateri nimam čisto nič, je pa res, da pač...ne pogovarjava se ravno. Je take bolj...tihe sorte. Torej je tudi čvek padel v vodo. Češnjica na vrhu smetane, je bil pa sošolcev sms, da se bo poleg naju danes na faks peljal tudi nihče drug kot - Predpražnik! #$%@%?!!#&#" Nice.
A koga zanima kako je potekala vožnja? No ja, šlo je nekako takole: ko sem odprla vrata avtomobila sem z njegove strani zaslišala tih 'Zdravo', to je bilo pa tudi vse kar sva drug drugemu rekla. Sicer sem ves čas govorila s sošolcem, prav tako Predpražnik, vendar pa se drug z drugim nisva pogovarjala. Sicer je on poskušal... Ampak sem bila bitch. Priznam. Ledeno hladna navzven, v resnici mi je šlo pa na jok. WTF!? Samo...če mi je blo pa tolk hudo! Nikol se nisva tak obnašala drug do drugega...še ko sva za nekaj momentov ostala sama v avtu, je bila tišina. Smrtna tišina. In pol ure je zapiral svoja vrata, da mu ne bi bilo treba odpret mojih, saj je na zadnjem sedežu imel jakno in skripto. Potem sva hodla drug ob drugem, ko smo šli na kavo, in je sošolec hodil pred nama z nekom, ki ga ne poznam. Da nisva spregovorila niti besede mi ni potrebno omenjat. Potem sva sedela drug ob drugem in se mogoče dvakrat spogledala, enkrat je celo nekaj rekel DIREKTNO meni. Vem da sem sama kriva da ne govoriva. Ampak vse skupaj je zakuhal on. Ne more pričakovat, da bom cela srečna skakala naokol! Sicer dobro, je napredek, ampak ko je prišla BlontnaKura, me pa niti pogledal ni več. Vem da bi se morala pogovorit...konec koncev, prijateljstva ne rastejo po drevesih in že nekajkrat mi je bilo žal, da sem dopustila, da so šle stvari svojo pot. Ampak...če je tešk! Ne vem kok naj začnem. Kdaj. A naj ga pokličem? A naj mu napišem sms da bi se rada vidla z njim na kavi in se pogovorim z njim? Ker, vem da sem rekla da se ne bom sekirala ampak...I miss my friend:(. A lot.
Zakaj morjo bit fantki taki bedaki... Še kot kolegi ti kravžljajo živce. Kaj šele ko si z njimi v vezi... A se potem kdo še čudi da sem samska!?
Ni komentarjev:
Objavite komentar