Just A Kiss...

Že nekaj dni razmišljam o ljubezni... Obstaja je več oblik. Je tista med otrokom in staršem, ki je ni mogoče opisati niti pretrgati. Je tista, ki (predvidevajmo normalne okoliščine) ostane vtkana v človeku za vedno. Potem je tista, ki jo prvič začutiš... tista prva, ki niti ni ljubezen, je bolj... zatreskanost. Ta običajno kmalu zbledi in po dvajsetih letih se ob misli nanjo le še nasmehneš in zmaješ z glavo. Potem je tista, ki jo čutiš do prijateljev, ki jih nekoč nekje spoznaš, nato te po naključju spremljajo skozi odraščanje in nenadoma ugotoviš da so postali tvoji najboljši prijatelji. Tvoja družina. In je tista ljubezen, ki je prva prava... Tista, ki tudi po letih in letih ne izgine popolnoma. Tista, ki te vedno znova zahrbtno preseneti, ko se subjekt čisto nepričakovano pojavi v tvoji bližini. S ponvijo te udari po glavi, da močno zadoni ter prebudi vse mogoče do tedaj speče metulje v tvojem trebuhu. Od silnega udarca se zašibijo kolena in v glavi se prižge lučka za alarm, ki sporoča možganom naj se že enkrat vzamejo v roke. Z drhtečimi dlanmi si pogladiš majico ter panično poskušaš izpasti kul. Misija nemogoče, če mene kdo vpraša. Po izkušnjah sodeč vedno bleknem kaj totalno bedastega... 

Ali pa, ko popolnoma brezbrižno sediš na kavču in gledaš serijo... Nenadoma zaslišiš znano pesem, ki je vedno glasnejša in te spominja na neke sanje, ki so se ti zgodile že davno tega. Nato dojameš, da je pesem postala tvoje zvonenje, ki je nastavljeno le za točno določeno osebo... ampak telefon ni tako zvonil že leta... Vse se dogaja v delčkih sekunde, zdi pa se ti, kot da se vlečejo minute. Zbereš se, poskušaš umiriti glas ter prepričati noge, da te zdržijo vsaj toliko, da prideš to telefona. Pesem že jadra v refren, ko se končno javiš. Tisti glas... Kot bi te nenadoma vrnilo desetletje v preteklost, ko si še imel možnost nekaj spremenit. Ne pogovarjata se o vremenu. Govorita o tem, kaj se vama je dogajalo v zadnjih dneh, kot bi se nazadnje slišala prejšnji teden. Ne da bi si to rekla vesta, da se pogrešata. Dogovarjata se, da se v kratkem vidita, čeprav oba globoko v sebi vesta, da temu ponovno ne bo tako. Prišle bodo obveznosti, takšne ali drugačne, omejitve, ki so vama jih postavili še predno sta bila rojena... Poslovita se in nato še dneve razmišljaš o tem klicu. Kaj vse je ostalo v glavi, ko bi moralo na plano, kaj vse je bilo izrečeno, čeprav je bilo po nepotrebnem... Nato pa tišina.

Oglušujoča tišina, ki te boli. Spoznanje, da bo tako ostalo za vedno. 

Poskušaš navezati stik, a ni odgovora. Most se podre še preden ga pričneš gradit... Do naslednjega klica. Do naslednjega srečanja... Do ponovnega spoznanja, da je bila ta ljubezen ena sama in edina ter zato tako posebna. Ostala bo zapečatena s poljubom, ukradenim pod miljonom zvezd v topli noči. Le ta poljub je bil dovolj, da ne bo nikoli pozabljena.