VsE Pa NiČ

Zjutraj sem se zbudila presenetljivo naspana, glede na to, da sem se spat odcotala dosti pozno... Tako sem imela čas, da se pocrkljam s svojo psičko, ki je od 'obupne utrujenosti' jamrala na kavču, si oprala lase, pojedla zajtrk ter jamrajoče bitje s kavča peljala lulat. Zavita v šal, rokavice in kapo, ter v bundi ki je ne maram(pa čeprav sem zanjo odštela malo premoženje pred leti) sem z iPodom na ušesih korakala proti službi. Na poti sem zagledala goloba, ki se je sončil na škarpi, nato pa meni nič tebi nič mimo mojega frisa elegantno odletel drugam. Načeloma golobov ne maram, v tistem trenutku pa sem jim pričela zavidat eno izmed njihovih lastnosti...ki je skupna (khm, skoraj) vsem ptičem:)... letenje... V tistem trenutku sem si želela stopit na škarpo, razpret roke in poletet drugam. Nekam kjer je toplo, kjer ti šefi ne gnjavijo na vsakem koraku, kjer se vse težave razblinijo in pokaže se nebo, modro, kot po nevihti. Letela bi tja, pustila za sabo vso prtljago, ki jo nosim s seboj ter začela na novo. Nekdo je pred kratkim napisal, da si želi, da bi imelo življenje delete button, da bi lahko začel znova in popravil stojeno. Jaz pa se držim načela, da mi nikoli ni žal za stvari ki sem jih naredila. Žal mi je le za stvari, ki jih nisem. Če bi moje življenje imelo delete button, bi ponovila vse ter dodala še več. V takih momentih me namreč prime, da bi se teleportirala v preteklost ter sami sebi prilimala vzgojno. Koliko lepega sem zamudila samo zato, ker si nisem upala stegnit jezika... ker sem bila preplašna, premalo samozavestna... Zato naključnega bralca prosim - naredi tisto kar si želiš, česar se bojiš... Ne bo ti žal. Žal ti bo le, če tega ne storiš.