Letting go...

Skoraj vsak ima neko zgodbo iz preteklosti... Zgodbo, ki je ne more popolnoma zaključiti. Moja je boleča. Zelo boleča. Ne vem zakaj sem se nenadoma odločila, da jo delim z vami ampak morda v zadnjem času iščem načine, da bi jo zaključila... Vendar mislim, da je nikoli zares ne bom.

Bila je izjemna ženska... Ena izmed najbolj izjemnih kar sem jih kdaj srečala in zato tako zelo posebna. Bila je neverjetno topla, prijetna, z zanimivim smislom za humor, zaljubljena v naravo in trdo delo. Ko se je od kmetije odselil njen brat, je ostala doma z mamo. Nikoli se ni poročila in nikoli ni imela otrok. Imela pa je nečakinjo in ta nečakinja ji je pomenila ogromno. Najsrečnejše otroške spomine ima ravno na trenutke, ki sta jih preživeli skupaj. Ta nečakinja pa je počasi odraščala in rodila dve hčerki. Teta ju je oboževala... Bili sta ji kot vnukinji, čeprav nikoli ni imela otrok. Zanju bi naredila vse. In obe, predvsem pa ena izmed njiju ima ravno tako kot njena mama, najlepše otroške spomine na trenutke, ki jih je preživela ravno z njo.

Nikoli ne bom pozabila, kako je pazila name v nekem mrzlem zimskem dnevu... V peči so gorela drva, na koharčku je vrela voda, v kateri mi je skuhala najboljše makarone, kar sem jih kdaj jedla. Za posladek je odpla borovničev kompot, ki ga je naredila sama in ki sem ga nato na njenem kavču, zavita v odejo, zadovoljno pospravila. Pripovedovala mi je zgodbe iz svojega življenja in vse so bile tako zelo zanimive... Nikoli ni izpustila priložnosti, da bi me naučila česa novega. Pogosto sem ji pomagala na vrtu, no ja, bolj kot ne sem ji delala družbo, kjer me je naučila ločevati plevel od zelenjave, me poučila o tem, kdaj se sadi ali seje to in ono ter mi razkrila kje v gozdu lahko najdem najbolj dišeče šmarnice. Pogosto je imela piščančke in pomagala sem ji pripravljati hrano zanje. Eden od teh piščančkov se je nato prelevil v petelina, ki me je nekoč napadel ter mi skoraj iztaknil oko. Kljub temu, da je bila nanj izredno ponosna in ga je imela zelo rada, se je po tem incidentu že čez dobri dve uri kuhal v maminem loncu. Ko je šlo zame ni poznala milosti. 

Toliko lepih spominov imam nanjo... In potem je nekaj slabih, pa ne po njeni krivdi... Ničesar ni bila kriva... Starala se je, jaz pa sem bila najstnica. Neumna kot vsi ostali najstniki, z glavo nekje v oblakih in prepričana o svoji vsevednosti. Popolnoma preobremenjena sama s sabo sem jo počasi zanemarjala. Nisem ji posvetila toliko časa kot prej. Nato pa je zbolel še moj oče. Vedno je bil nekakšen steber v mojih očeh, Popaj, ki za moč ni potreboval špinače. Nenadoma pa je postal nebogljen in njegovo življenje je viselo na tanki nitki. Nenadoma sem pričela tlačiti svoja čustva ter se pred vsemi pretvarjati, da sem močna, da me vse to ne prizadane toliko, češ saj ni tako hudo, saj bo vse vredu... Postavila sem se v vlogo osebe, ki daje moč in energijo vsem okoli sebe... Na sprehodu sem pod starim kozolcem pogosto potočila nekaj solz, jih obrisala ter domov prišla kot da se nič ne bi zgodilo.

Ko je oče končno prišel iz bolnice, še vedno nebogljen in šibek, je teta na poti v kuhinjo grdo padla, si zlomila roko ter se udarila v glavo. Odpeljali so jo v bolnišnico in ko sem končala s poukom, sem šla takoj k njej. Po očeh sem videla, da se je spremenila... Želela si je domov, vendar sem vedela, da to ni mogoče. Z mami nikakor nisva mogli skrbeti za očeta ter njo, hkrati pa hoditi v šolo in ona v službo. Vedela sem, da bi se ji zlomilo srce, če bi vedela, da gre v dom in zato sem lagala. Rekla sem, da gre v toplice, kjer si bo pozdravila roko in nato bo lahko šla domov. Lagala sem osebi, ki bi zame storila vse... 

V domu je nato počasi hirala... Ni me več prepoznala in redko sem jo obiskala. Nisem mogla. Ne vem zakaj... Morda nisem mogla hkrati opazovati dveh oseb, ki sta mi pomenili toliko, kako se spreminjata v bledi senci sebe... Morda sem bila sebična najstnica... Vendar sem se poslovila. Sedela sem ob njej po tem ko je med mojim obiskom zaspala, jo objemala in jo poljubila ter jo pustila da gre... Nisem želela da trpi. Pustila sem jo, da mirno odide... Nisem želela da ostaja zaradi mene. In tako je nekega jutra spokojno zaspala. 

Ne vem kaj se je zgodilo, ampak ničesar nisem čutila. Zajokala sem in v naslednjem trenutku postala otopela... Njenega pogreba se skoraj ne spomnim, prav tako ničesar kar se je dogajalo v dneh pred in po tem... Spominjam se le, da nisem jokala. Nisem mogla. Bila sem kot kamen. Čustva so bila zlo in če bi se jim prepustila bi se verjetno zlomila. Več kot eno leto nisem zanjo potočila solze. Nato pa so v nekem pogovoru čustva privrela na plano in pričela sem jokati.... in sem jokala in jokala in bila neutolažljiva. Nekako tako kot sem v tem trenutku... Jokam, ker jo pogrešam. Jokam, ker si jo želim še zadnjič videt, jo objet in ji povedat, kako zelo posebna je bila in kako neverjetno sem jo imela rada. Jokam, ker se počutim tako neverjetno krivo za vse, kar se je zgodilo in ker me je sram. Sram, da sem bila tako tipična najstnica, da si nisem večkrat vzela časa zanjo ter ji krajšala predolge samotne trenutke. 

Oprosti Ana, žal mi je iz dna srca... Pogrešam te, tako zelo zelo... Moje srce se nikakor ne more zacelit. Zlomljeno je od trenutka, ko sem te izgubila in mislim, da nikoli več ne bo popolnoma celo. Nikoli si ne bom oprostila, čeprav vem, da bi sedaj ravnala drugače. Rada te imam... Še vedno. Vedno te bom imela. In čeprav magnolije ni več tam, kamor si jo posadila ne bom nikoli pozabila, kje si bila. Bila si v mojem srcu in boš tam tudi za vedno ostala...

"KoNj Je LeP...

...sam tip je pa konj."

Tole sem napisala že leta in leta nazaj... Ne vem zakaj tega nikoli nisem objavila, ampak po prebiranju osnutka sem prepričana, da si zasluži ugledat luč sveta... Marsikaj se je spremenilo od takrat in nekateri ljudje, ki so mi takrat stali ob strani v svojem telefonu nimajo več moje številke. Z nekaterimi sem izgubila stik, ker sem tako dopustila... Kakorkoli že - star blog post za dobre stare čase ;)!


Ni boljšega zdravilo za ego kot so prijatelji/-ce. Včasih znajo bit totalna nadloga, ker ti povejo stvari, ki jih res nočeš slišat, čeprav veš da imajo popolnoma prav, v večini primerov so pa kot od boga poslani. Mislim, a obstaja še bolj cute stvar kot prijateljica, ki ti na vsak način hoče pomagat in pri vseh možnih obstoječih in neobstoječih svetnikih prisega, da bo bedaka nalomla ko ga vidi? Ko v tisti svoji zaščitniški jezi izgleda kot mali ekonompisker, ki grozi, da ga bo ravnokar razneslo? Ali pa ko prijateljico,ki je hkrati tvoja sodelavka pokličeš po telefonu in ji poveš slabo novico, pa slišiš samo še - 'Pridem zdle k teb!...tut, tut, tut'. In nato dve uri sedi s tabo na kavi, čeprav si ti v službi in njej sploh še ni potrebno bit tolk zgodaj v mestu, ter ugotavlja, da so njeni radarji v resni okvari ker je bila prepričana da je 'ful vredu tip'. Ali pa ko te kolega sprašuje če si vredu, ti zagotavlja da 'papak ne ve ka je zgubu' in ti nato pošlje še sms da upa da se ne sekiraš preveč ker butl ni vredn. Ali pa ko pride prjatelj sredi noči in v rožcah k tebi, da mu lahko daš presnete 4 evre ki jih bo vrnil tvojemu ex zato, da ga tebi ne bo potrebno videt. In to dejansko razume, pa čeprav je tvoj ex njegov best frend. Pred tem te pa nahruli, zakaj za vraga ga nisi poklicala če ti je bilo hudo. Da o vseh možnih in nemožnih smešnih izjavah prijateljic sploh ne govorim. Iz stvari ki te res muči znajo ustvarit smešno situacijo in ti pomagajo, da se pričneš smejat stvarem, ki so se ti pred tem zdele preveč mučne da bi o njih sploh razmišljala. Vsi se zavedamo da je, vsaj večinoma, fizično nemogoče izpolnt določene 'obljube' v stilu - 'prisežem da ga bom nalomla ko ga vidim!'. Tega niti ne pričakujemo. Ampak v trenutku ko je to izrečeno...pomaga. Ker veš da jim ni vseeno in ni boljšega obliža za strto srce kot to. No, vsekakor pomaga pa že samo misel na prijateljico, kako s svojo torbico napada tvojega ex. Ali še bolje - s čevljem:).

In potem pridemo tudi do resnično smešnih izjav. Do takšnih, ki so padale na včerajšnjem kakavu, ki sva ga z Evo srebali na terasi enega od šentjurskih lokalov. Mislim da je odveč napisat, da je bilo spet fantastično in da ne bi mogla bit bolj vesela, da sva se po dolgem času spet našli. Kljub obljubi, da tokraten kakav ne bo maratonskega značaja, nama je čas tako hitro minil, da je pred tem sprejet sklep padel v vodo. In ob mojem opisu pogovora z bivšim, ki mi je predvčerajšnjim veselo razlagal o svojem novem konju, je padla tudi izjava - Sej konj je lep ampak tip je pa konj:). Kakav - 1 evro, čigumiji - 1,2 evra. Evina izjava - neprecenljivo:). Sicer jih je bilo še več ampak to sem si pa prav zapomnila! Tako da - bil je res lep večer, ki se je končal z obljubo o romanju v vse ljubljanske obsešne, madnesse ter še vse ostale zanimive štacunce in to v kratkem. Upam:).

Kakorkoli že, tole moje pisarjenje o prijateljih ima bistvo in to je, da sem hvaležna da jih imam. Ker razumejo. Razumejo da sem na x-a jezna samo zato ker mi še vedno ni vseeno za njega, ker se zavedajo da ga ne smem videt sicer se bom sesula na drobne koščke (in nihče od mojih kolegov ni puzzle-fan) in ker me spravljajo v smeh. Ker vedo da se rada smejim, ker se vedno smejim. Mogoče tile posti delujejo malo depresivno ampak niso. Še vedno sem optimistična, zavedam se da je v morju še ogromno rib in da bom pravega že našla... Ampak sem pa v fazi prebolevanja in lepo je vedet, da ti prijatelji stojijo ob strani.

I'll be here all week...

Pred kratkim me je konkretno razkurilo blont ženšče, ki se je skoraj zadavilo na lastni slini po tem, ko je ugotovilo, da naš band nosi angleško ime. Huje od tega je bilo le, da so tudi naša besedila v angleškem jeziku (in ja Žiga, priznam, še vedno razmišljam o tem in še vedno mi gre na jetra... :P). "A vam je ful uspel v tujini?" definitivno ni vprašanje, ki bi ga izrečenega na tako piker in otročje sarkastičen način pričakovala od odrasle osebe na delovnem mestu. Babnica je izgledala kot da bo zdaj zdaj planila name ter mi spustila pridigo o tem, kako čudovita je slovenščina, kako se je očitno sramujemo ter jo zapostavljamo ter kako smo mi razlog, da bo kmalu tudi izumrla. Ker se imam za precej zrelo osebo sem očitno provokacijo požrla brez sarkazma, mi pa kljub vsemu ni dala miru.

Že celo življenje poslušam kako je glasba umetnost, kako je to način izražanja in bla bla bla... Besede ki večini ki jih izgovarjajo pomenijo točno in samo to - besede. Jaz jih jemljem zelo resno. To je MOJ način izražanja, je tisto kar mi pomaga prebrodit najhujše trenutke in moj soundtrack v najbolj srečnih trenutkih. Vprašanja okoli angleščine in podobno sranje mi gredo zato rahlo na jetra.

Razlog, da pišem v angleščini je resnično zelo preprost - v tem jeziku se najlažje izražam.

 Obožujem slovenski jezik, sem ponosna nanj in vedno mi je v neko malo zadovoljstvo, ko slišim tujce

kako si v ponesrečenih poskusih izgovarjanja naših besed, lomijo jezik. Prav ponosno jim razlagam o dvojini in sklanjatvah ter se sama pri sebi nasmiham, ko z velikimi očmi ugotavljajo, da je to res zelo težek jezik. A bejž no bejž! In čeprav obožujem pisanje takih in drugačnih zapiskov v slovenščini mi v glasbi to nikakor ne gre. Slovenščina je v zvrsti, v kateri se najbolj najdem, hitro okorna in trda, ne teče kot bi želela in zveni trapasto.

Če bi v gimnaziji imela malce več potrpljenja in bi se lotila francoščine z enako vnemo kot se lotim polnega kozarca Nutelle, bi morda pisala v tem, še bolj zvenečem in včasih premehkem jeziku. Mogoče bi pela šansone in nihče me ne bi vprašal zakaj sem se odločila, da zanemarim slovenščino. Ker valda, francoščina je pa sofisticiran jezik, ki ga govorijo poleg native speakerjev še diplomati, nekateri pravniki, ekstravagantni umetniki (mogoče bi sem lahko vtaknila tudi profesorje tega jezika) ter otroci pomembnežev, ki si želijo na vsak način gradit kariero v Bruslju. 

BLAAAAH.

Poleg vsega tega mi v glavi odzvanja nekaj kar vsi tako strašansko radi ponavljajo, pa redko kdo dejansko tako tudi misli. GLASBA JE UNIVERZALEN JEZIK. Torej, če je univerzalen jezik je vseeno v katerem jeziku je izvajana, je res? Je.

NE PA NI!

Če bi bilo temu tako se ne bi vsi možni in ne možni glasbeni uredniki z vsemi štirimi otepali slovenskih izvajalcev,ki pojejo v angleškem jeziku. Zanimivo seveda, da jim hkrati ni problem vrteti kupa neumne angleške/ameriške glasbe (ena takih cvetk je definitivno - "blow my whistle baby," ali nekaj podobnega. Jap, definitivno govori o glasbeniku, ki želi da njegova izbranka poskusi igrati na njegovo piščal...jap... in jaz sem Kekec...) , da o glasbi naših južnih sosedov niti ne začnem.

Zakaj nastane problem vedno kadar želimo pokukati preko meje te prečudovito zmedene zelene kure? Zakaj je uporaba tujega, predvsem angleškega jezika pogosto tretirana kot nespoštovanje materinega? Če smo že pri tem - blont ženšče, ki me je napadlo, je kot najljubše izvajalce navedlo nekaj južnih bratov ter angleško pojočo skupino. Zanimivo... In če smo že pri tem - njena naravna barva sigurno ni blont, če pa že, definitivno ni takšnega odtenka kot ji je sijal z glave.

Zakaj se barva? Zakaj se liči? Zakaj ne sprejema svoje naravne lepote, ki ji jo je podarila mati narava in jo je podedovala malce od očeta in malce od mame...? Zakaj ne pride v službo v trenerki, čeprav je bolj udobna kot mini krilo?

KER LAHKO.

Brez nepotrebnega pregovarjanja, ugovarjanja, vprašanj, __________(vstavi po želji)_________ ... Pač zato ker lahko. Ker imamo danes možnost, da se izražamo skozi oblačila, makeup, barvo las, glasbo, razne medije... Ali pa jezik. Katerikoli. Pa to ne pomeni, da cele dneve govorim samo angleško.

In če smo že pri tem - FUL niti slučajno ni slovenska beseda.

Bjonda - smrdiš. Pa amen.