sreda, 7. december 2011

Just A Kiss...

Že nekaj dni razmišljam o ljubezni... Obstaja je več oblik. Je tista med otrokom in staršem, ki je ni mogoče opisati niti pretrgati. Je tista, ki (predvidevajmo normalne okoliščine) ostane vtkana v človeku za vedno. Potem je tista, ki jo prvič začutiš... tista prva, ki niti ni ljubezen, je bolj... zatreskanost. Ta običajno kmalu zbledi in po dvajsetih letih se ob misli nanjo le še nasmehneš in zmaješ z glavo. Potem je tista, ki jo čutiš do prijateljev, ki jih nekoč nekje spoznaš, nato te po naključju spremljajo skozi odraščanje in nenadoma ugotoviš da so postali tvoji najboljši prijatelji. Tvoja družina. In je tista ljubezen, ki je prva prava... Tista, ki tudi po letih in letih ne izgine popolnoma. Tista, ki te vedno znova zahrbtno preseneti, ko se subjekt čisto nepričakovano pojavi v tvoji bližini. S ponvijo te udari po glavi, da močno zadoni ter prebudi vse mogoče do tedaj speče metulje v tvojem trebuhu. Od silnega udarca se zašibijo kolena in v glavi se prižge lučka za alarm, ki sporoča možganom naj se že enkrat vzamejo v roke. Z drhtečimi dlanmi si pogladiš majico ter panično poskušaš izpasti kul. Misija nemogoče, če mene kdo vpraša. Po izkušnjah sodeč vedno bleknem kaj totalno bedastega... 

Ali pa, ko popolnoma brezbrižno sediš na kavču in gledaš serijo... Nenadoma zaslišiš znano pesem, ki je vedno glasnejša in te spominja na neke sanje, ki so se ti zgodile že davno tega. Nato dojameš, da je pesem postala tvoje zvonenje, ki je nastavljeno le za točno določeno osebo... ampak telefon ni tako zvonil že leta... Vse se dogaja v delčkih sekunde, zdi pa se ti, kot da se vlečejo minute. Zbereš se, poskušaš umiriti glas ter prepričati noge, da te zdržijo vsaj toliko, da prideš to telefona. Pesem že jadra v refren, ko se končno javiš. Tisti glas... Kot bi te nenadoma vrnilo desetletje v preteklost, ko si še imel možnost nekaj spremenit. Ne pogovarjata se o vremenu. Govorita o tem, kaj se vama je dogajalo v zadnjih dneh, kot bi se nazadnje slišala prejšnji teden. Ne da bi si to rekla vesta, da se pogrešata. Dogovarjata se, da se v kratkem vidita, čeprav oba globoko v sebi vesta, da temu ponovno ne bo tako. Prišle bodo obveznosti, takšne ali drugačne, omejitve, ki so vama jih postavili še predno sta bila rojena... Poslovita se in nato še dneve razmišljaš o tem klicu. Kaj vse je ostalo v glavi, ko bi moralo na plano, kaj vse je bilo izrečeno, čeprav je bilo po nepotrebnem... Nato pa tišina.

Oglušujoča tišina, ki te boli. Spoznanje, da bo tako ostalo za vedno. 

Poskušaš navezati stik, a ni odgovora. Most se podre še preden ga pričneš gradit... Do naslednjega klica. Do naslednjega srečanja... Do ponovnega spoznanja, da je bila ta ljubezen ena sama in edina ter zato tako posebna. Ostala bo zapečatena s poljubom, ukradenim pod miljonom zvezd v topli noči. Le ta poljub je bil dovolj, da ne bo nikoli pozabljena. 

sreda, 22. junij 2011

SrCe Se Mi PaRa...

...in zato objokana sedim za računalnikom v upanju, da bo kdo prebral ta blog in naredil nekaj izjemnega. Ampak da začnem od začetka...

Sem velika ljubiteljica živali, predvsem psov, vendar pa mi je hudo ko je v stiski katerakoli žival. Zato verjetno ni potrebno poudarjat, da se ob obisku kakšnega zavetišča za živali običajno razjočem kot majhen otrok. Pred dobrim letom sva se s fantom odločila, da želiva kosmatega, bevskajočega člana družine in edino smiselno se nama je zdelo, da vzameva kužka iz zavetišča. Seveda sva imela določene 'pogoje' in sicer sva želela psičko(doma pri starših imam malce ljubosumnega, ogromnega mešanca, ki psa nikoli ne bi sprejel), morala pa je biti manjše do srednje rasti in primerna za stanovanje. Po ogledu kužkov v Mariborskem zavetišču sem v avtu spuščala slapove solz, saj niti eden od kužkov ni bil primeren za najino stanovanje, jaz pa bi najraje odpeljala vse. Ti kužki so želeli samo malo ljubezni in pozornosti, nekoga ki bi jim dal hrano, jih peljal na sprehod in imel rad. Samo to. Oni pa bi mu za to vračali brezpogojno ljubezen in bili za njih pripravljeni storiti vse. Pa jih nihče ni želel...ali pa nihče ni imel dovolj prostora zanje, kot midva.

Da bi se izognila joku sem se odločila, da poskusim brez čustev pregledati stran zavetišča Zonzani. Pa ja... topila sem se, jokala... in izbrala psičko, ki sem jo želela. Ko sva prispela do zavetišča, pa je kot po naključju za sprejemno mizo bil gospod, ki ni bil čisto prepričan, kje je psička ki jo iščem. In glej ga zlomka, spet smo morali okoli vseh ograd in mimo vseh kužkov... In spet sem teško požirala slino. Najrajši bi šla k vsakem od njih, jih pocrkljala, počohala, se igrala z njimi in jih na koncu odpeljala domov. Ampak sem nekako uspela zadržat te svoje impulze in požrla solze, ter šla naprej. Skoraj smo obupali, ko je gospod odprl vrata enega izmed zaprtih boksov. Na vrata se je navesila suha psička z dolgim gobčkom in živahnimi očkami. "Oh ja, ta je že tudi dolgo tukaj," je rekel. Odgovor na moje vprašanje kako dolgo, me je šokiral. 9 mesecev!! Psička je bila stara nekje leto in pol, medtem je skotila 3 mladičke, ki so poginili, saj zanje še ni znala skrbet. Kljub temu, da to ni bila psička, ki sem jo želela, sem v tistem trenutku vedela, da bo ta odšla z nama. Prosila sem oskrbnika, da je odprl boks in psičko je dobesedno odneslo na hodnik, ki ga je nato dvakrat prešprintala. Peljala sva jo na sprehod in ko sem opazovala to suho, radovedno bitje, sem se vanjo zajlubila. Ni bila posebej lepa, vendar je bila prava. Fant me je samo pogledal in rekel:"Najina je, a ne?" Samo pokimala sem in se nasmehnila. Peljala sva jo nazaj, se poslovila za dobro uro, zato da so pripravili papirje ter jo cepili, midva pa sva opravila VELIK nakup v trgovini za male živali. Hrano, posode, povodec, igračo, itd... Komaj sem čakala da sva prispela nazaj in psička naju je že čakala. Ko je dojela kaj se dogaja se ni mogla umirit. Ko sva jo pripeljala skozi vrata stanovanja je cvilila, mahala z repom, se obračala okoli svoje osi, vse samo da bi nama pokazala, kako zelo srečna je.

Zdaj to bitje niti slučajno ni več suhljato:). Nad njo so navdušeni vsi, ki jo spoznajo, saj je neverjetno prijazna, ubogljiva in simpatična psička. Njen najljubši kraj za spanje je najin kavč, kljub temu pa se vsak večer odpravi spat z nama, ter zaspi na blazinici poleg moje strani postelje, kjer je spala tudi prvo noč. Zavetišča se ne spominja več, se pa spomin vrne vsakič, ko je dovolj blizu kakšnega, da ga zavonja in zagleda. Takrat povesi ušesa in spusti glavo, rep se ustavi in mislim da za trenutek tudi njen srček.

Ah ja, se spomnite, ko sem rekla, da ni bila preveč lepa? Zdaj je to zame najlepši kuža na svetu. Brez pretiravanja.

Zakaj pišem vse to? Ker sem danes prebrala mail, ki mi ga je posredovala sestra, prav tako velika ljubiteljica živali, v katerem piše, da bodo morali v zavetišču Turk usmrtiti ne vem koliko kužkov, saj so tam že predolgo. Nekaj me je gnalo, da sem pogledala njihov blog... In planila v jok. Ponovno sem si želela, da bi lahko rešila vse te kužke, pa ne morem niti enega. Nekaj imajo v očkah...upanje in brezpogojno ljubezen do lastnika, ki ga še ne poznajo. Ne morem razumet ljudi, ki rajši, kot da rešijo kužka zavetišča in igle, kupijo pasemskega psa za hudo velik denar, samo zato ker je simpatičen na pogled, njegov karakter pa je katastrofalen (samo primer, ni vedno tako, vem). Toliko ljubezni, kot je lahko vrne takšen 'rabljen' kuža, je ne more noben drug. Toliko veselja, kot ga tak kuža prinese v dom... Najina Gaia je iz stanovanja v bistvu naredila dom.

Za vse, ki pa želijo kužka, pa še en opomin - KUŽA JE ODGOVORNOST!!! VELIKA odgovornost!! Niso igračke, ki poslušno sedijo v kotu, dokler jim ne namenite minuto svoje pozornosti. Kužki zbolijo, bruhajo, imajo prebavne motnje, rabijo pozornost, puščajo dlako, rabijo hrano, igrače, kakšno kost vsake toliko ter gibanje. Če obstaja samo kanček suma v vas, da ne želite take odgovornosti - potem rajši pustite kužka tam kot je. Dovolj je zanemarjenih in zapuščenih kužkov in nobene potrebe ni, da sami pripomorete k temu, da bo na svetu še eden več.

Vsi, ki pa imate možnost, željo, srce za njih - prosim, PROSIM, preverite najprej v zavetiščih! Naj vam ne bo izgovor - ne morem tja ker mi je hudo. Moja zgodba je dober dokaz, da se da. Hudo mi je sicer še vedno, ko pomislim koliko jih je še ostalo tam samih in brez doma, ampak vem, da sem se prav odločila. Vsaj enega sem rešila gotove smrti in niti za trenutek mi ni žal. Naj vas ne mami samo zunanjost kužka - poskušajte jih spoznat. Pojdite tja, peljite kakšnega na sprehod in takoj boste vedeli, če je pravi za vas ali ne.

Tukaj dodajam še link do bloga, ki me je pripravil do joka. Mogoče se pa komu od vas kakšen od kosmatincev vsede v srce... http://zavetisce-turk.blogspot.com/ .

torek, 24. maj 2011

PiSsEd OfF!!

In to konkretno!! Razlog niti ni tolk pomemben... Js bi rada našla punce, več, ne sam eno, ki so sposobne določene stvari, ki so osebne, NE jemat kot osebne. Ne vem, js nisem taka. Js sem ekstremno čustveno bitje. Ni sicer treba z mano delat v rokavičkah, niti slučajno, tolk občutljiva tut nisem, ampak se pa zavedam da zna bit moja samozavest okol določenih stvari nekje blizu nafte in zemeljskega plina. Če še ne celo nižje... tam do koder noben vrtalnik ne seže. Zato tudi vem, da je mogoče res, da kdaj preveč čustveno odreagiram na stvari, ker se mi zdi da predstavljajo neposreden napad name. Dopuščam to možnost. Ampak kaj ko gre tu za stvari, ki jih delam z vsem srcem in vsem kar sem. Ker dam tolko sebe v to kar počnem, pa ker se še v vseh svojih 25ih letih nisem naučila, kako ločit sebe kot tako od teh kritik, pač včasih res odreagiram napačno. Sej se trudim, res se. Ampak vem da nihče ne opazi tega.

Potem sem pa še bolj jezna... In to zato, ker postanem od vsega tako zelo zmedena, da niti ne vem, če si tega vsega še želim ali ne. V naslednji sekundi si stisnem focn in zabijem v steno, pa dojamem da je to EDINO kar si res želim počet... Ampak nisem sigurna če je način pravi.... Po drugi strani je to mogoče EDINA možnost...EDINA, da počnem to... Česar pa ne bom nikol vedla če ne poskusim česa drugega. Ampak nočem tvegat... AAAAAAAAAAAAAAAAA!!!! Ja, dejansko je včasih totalno bedno bit ujet v moji glavi.


Seveda se potem vse skupaj nadaljuje... Ker kot punca, moram valda svoje pomisleke in svoj obup nekak sprostit, da pa ne norim naokoli kot mali tank, rajši vse to zaupam osebi ki jo imam neizmerno rada. Seveda je ta oseba moškega spola in moj fant. In ja, dečki drugače razmišljajo... Ko je vse, kar si želim to, da me nekdo posluša, objame in počaka da neham jokat, dobim nasvet da je boljše kot jamrat nekaj naredit. A bejž, misliš da tega ne vem sama!? Mogoče v tem momentu nisem sposobna razmišljat z glavo, zato mi tudi ni do delanja nekih bajno pomembnih potez, ker se je to še vedno slabo končalo. Slej kot prej vedno nekaj ukrenem, ampak rabim pa ventil!!! Ki ga je pa izjemno teško sprostit, če je edino bitje poleg tebe pes, ki hoče met mir in spat na kavču, druga izbira pa je prijateljica, ki se je žal preselila v drugo državo in je ni na skype-u, moj budget pa dolgih pogovorov preko telefona ne dopušča.

Sej vse skupaj nima smisla...VEM. Ampak včasih je treba spustit mal pare. Na srečo obstaja ekstremno majhna verjetnost, da se bo kdaj kdo kratkočasil tu in se v bistvu dolgočasil ob mojem teženju:). Je pa pomagalo.

petek, 25. februar 2011

VsE Pa NiČ

Zjutraj sem se zbudila presenetljivo naspana, glede na to, da sem se spat odcotala dosti pozno... Tako sem imela čas, da se pocrkljam s svojo psičko, ki je od 'obupne utrujenosti' jamrala na kavču, si oprala lase, pojedla zajtrk ter jamrajoče bitje s kavča peljala lulat. Zavita v šal, rokavice in kapo, ter v bundi ki je ne maram(pa čeprav sem zanjo odštela malo premoženje pred leti) sem z iPodom na ušesih korakala proti službi. Na poti sem zagledala goloba, ki se je sončil na škarpi, nato pa meni nič tebi nič mimo mojega frisa elegantno odletel drugam. Načeloma golobov ne maram, v tistem trenutku pa sem jim pričela zavidat eno izmed njihovih lastnosti...ki je skupna (khm, skoraj) vsem ptičem:)... letenje... V tistem trenutku sem si želela stopit na škarpo, razpret roke in poletet drugam. Nekam kjer je toplo, kjer ti šefi ne gnjavijo na vsakem koraku, kjer se vse težave razblinijo in pokaže se nebo, modro, kot po nevihti. Letela bi tja, pustila za sabo vso prtljago, ki jo nosim s seboj ter začela na novo. Nekdo je pred kratkim napisal, da si želi, da bi imelo življenje delete button, da bi lahko začel znova in popravil stojeno. Jaz pa se držim načela, da mi nikoli ni žal za stvari ki sem jih naredila. Žal mi je le za stvari, ki jih nisem. Če bi moje življenje imelo delete button, bi ponovila vse ter dodala še več. V takih momentih me namreč prime, da bi se teleportirala v preteklost ter sami sebi prilimala vzgojno. Koliko lepega sem zamudila samo zato, ker si nisem upala stegnit jezika... ker sem bila preplašna, premalo samozavestna... Zato naključnega bralca prosim - naredi tisto kar si želiš, česar se bojiš... Ne bo ti žal. Žal ti bo le, če tega ne storiš.