PiSsEd OfF!!

In to konkretno!! Razlog niti ni tolk pomemben... Js bi rada našla punce, več, ne sam eno, ki so sposobne določene stvari, ki so osebne, NE jemat kot osebne. Ne vem, js nisem taka. Js sem ekstremno čustveno bitje. Ni sicer treba z mano delat v rokavičkah, niti slučajno, tolk občutljiva tut nisem, ampak se pa zavedam da zna bit moja samozavest okol določenih stvari nekje blizu nafte in zemeljskega plina. Če še ne celo nižje... tam do koder noben vrtalnik ne seže. Zato tudi vem, da je mogoče res, da kdaj preveč čustveno odreagiram na stvari, ker se mi zdi da predstavljajo neposreden napad name. Dopuščam to možnost. Ampak kaj ko gre tu za stvari, ki jih delam z vsem srcem in vsem kar sem. Ker dam tolko sebe v to kar počnem, pa ker se še v vseh svojih 25ih letih nisem naučila, kako ločit sebe kot tako od teh kritik, pač včasih res odreagiram napačno. Sej se trudim, res se. Ampak vem da nihče ne opazi tega.

Potem sem pa še bolj jezna... In to zato, ker postanem od vsega tako zelo zmedena, da niti ne vem, če si tega vsega še želim ali ne. V naslednji sekundi si stisnem focn in zabijem v steno, pa dojamem da je to EDINO kar si res želim počet... Ampak nisem sigurna če je način pravi.... Po drugi strani je to mogoče EDINA možnost...EDINA, da počnem to... Česar pa ne bom nikol vedla če ne poskusim česa drugega. Ampak nočem tvegat... AAAAAAAAAAAAAAAAA!!!! Ja, dejansko je včasih totalno bedno bit ujet v moji glavi.

Seveda se potem vse skupaj nadaljuje... Ker kot punca, moram valda svoje pomisleke in svoj obup nekak sprostit, da pa ne norim naokoli kot mali tank, rajši vse to zaupam osebi ki jo imam neizmerno rada. Seveda je ta oseba moškega spola in moj fant. In ja, dečki drugače razmišljajo... Ko je vse, kar si želim to, da me nekdo posluša, objame in počaka da neham jokat, dobim nasvet da je boljše kot jamrat nekaj naredit. A bejž, misliš da tega ne vem sama!? Mogoče v tem momentu nisem sposobna razmišljat z glavo, zato mi tudi ni do delanja nekih bajno pomembnih potez, ker se je to še vedno slabo končalo. Slej kot prej vedno nekaj ukrenem, ampak rabim pa ventil!!! Ki ga je pa izjemno teško sprostit, če je edino bitje poleg tebe pes, ki hoče met mir in spat na kavču, druga izbira pa je prijateljica, ki se je žal preselila v drugo državo in je ni na skype-u, moj budget pa dolgih pogovorov preko telefona ne dopušča.

Sej vse skupaj nima smisla...VEM. Ampak včasih je treba spustit mal pare. Na srečo obstaja ekstremno majhna verjetnost, da se bo kdaj kdo kratkočasil tu in se v bistvu dolgočasil ob mojem teženju:). Je pa pomagalo.

VsE Pa NiČ

Zjutraj sem se zbudila presenetljivo naspana, glede na to, da sem se spat odcotala dosti pozno... Tako sem imela čas, da se pocrkljam s svojo psičko, ki je od 'obupne utrujenosti' jamrala na kavču, si oprala lase, pojedla zajtrk ter jamrajoče bitje s kavča peljala lulat. Zavita v šal, rokavice in kapo, ter v bundi ki je ne maram(pa čeprav sem zanjo odštela malo premoženje pred leti) sem z iPodom na ušesih korakala proti službi. Na poti sem zagledala goloba, ki se je sončil na škarpi, nato pa meni nič tebi nič mimo mojega frisa elegantno odletel drugam. Načeloma golobov ne maram, v tistem trenutku pa sem jim pričela zavidat eno izmed njihovih lastnosti...ki je skupna (khm, skoraj) vsem ptičem:)... letenje... V tistem trenutku sem si želela stopit na škarpo, razpret roke in poletet drugam. Nekam kjer je toplo, kjer ti šefi ne gnjavijo na vsakem koraku, kjer se vse težave razblinijo in pokaže se nebo, modro, kot po nevihti. Letela bi tja, pustila za sabo vso prtljago, ki jo nosim s seboj ter začela na novo. Nekdo je pred kratkim napisal, da si želi, da bi imelo življenje delete button, da bi lahko začel znova in popravil stojeno. Jaz pa se držim načela, da mi nikoli ni žal za stvari ki sem jih naredila. Žal mi je le za stvari, ki jih nisem. Če bi moje življenje imelo delete button, bi ponovila vse ter dodala še več. V takih momentih me namreč prime, da bi se teleportirala v preteklost ter sami sebi prilimala vzgojno. Koliko lepega sem zamudila samo zato, ker si nisem upala stegnit jezika... ker sem bila preplašna, premalo samozavestna... Zato naključnega bralca prosim - naredi tisto kar si želiš, česar se bojiš... Ne bo ti žal. Žal ti bo le, če tega ne storiš.

Zgodba o dveh vitezih

OK, vem da se dandanes vitezi najdejo samo še v pravljicah, tisti ki jih pa britanska kraljica sprejme v častni red vitezov pa...no ja, nikakor niso podobni vitezom:). Ampak jaz sem v soboto ugotovila, da imam v svojem življenju kar dva viteza. Kako?

Glede na to da stanuje moj dragi v drugi omrežni skupini in naju ločuje kar nekaj kilometrov, sem se v soboto popoldne odpravila na približno 40min trajajoče potovanje po avtocesti. Dan je bil lep, čeprav sama nisem bila ravno najbolj prešerne volje saj mi je bilo rahlo slabo, poleg tega pa me je v presledkih močno kljuvalo po glavi. Seveda se nisem pustila in tako sem si med vožnjo veselo prepevala poleg radia. Na viaduktu med enim in drugim tunelom pa je zvok radia in brnenje motorja zmotil nekakšen trušč pod gumami. Na prvi pogled - vse vredu, test volana - vredu. Ko pa sem pripeljala skozi tunel, sem nenadoma začutila, da z volanom ni vse tako, kot bi moralo bit. Sprva sem krivila cesto, ampak mi je po par metrih postalo kristalno jasno, da ni kriva cesta, saj je volan kar samo od sebe obračal v levo. U šit...guma!! In v tem momentu so se seveda v moji glavi prižgali vsi mogoči blinkerji in osvetljeavali tablico z velikim rdečim napisom - PULL OVER!!! Ja ja, sliši se izjemno simpl, ampak naj osvetlim zadevo z druge perspektive. V času, ki sem ga porabla za to, da sem pogruntala kaj za vraga je narobe z avtom, sem zgrešila odstavni pas, ki se je v mojem blinker momentu prelevil v odcep. Edina možna pot je bila naravnost - naravnost skozi cestninsko postajo, kjer seveda tudi ne moreš ustavit. In ker je za cestninsko postajo na moji desni najprej pas, po katerem se v promet vključujejo tovorna vozila, kasneje pa priključek na avtocesto, mi ni preostalo drugega, kot da z vsemi štirimi blinkerji(tokrat na avtu) in s hitrostjo 30 km/h zapeljem na prvi konec odstavnega pasu, na katerem bo varno ustavit. Končno mi uspe in avto parkiram napol na travi, ker je blo treba menjat zadnjo levo gumo. V prevodu - če bi parkirala sredi odstavnega pasu bi mi pri menjavi gume tovornjak brez problemov odbil vsaj rit, če že česa drugega ne. In ravno tovornjaki so moja šibka točka ker se jih bojim kot hudič križa, zaradi česar sem zapadla v rahlo živčnost in poklicala najprej U-ja in nato še atija. Ati je sporočal U-ju naj nikar ne hodi do mene, ker bo prišel sam in zamenjal gumo, U pa atiju naj on ne hodi ker je že na poti. Po pravici povedano mi je blo v tistem momentu baš vseeno kateri od njiju bo prišel, samo da eden bo! Da ne bo pomote - gumo znam menjat, problem je v tem, da kljub vsemu nimam dost moči da bi odtegnla tiste presnete vijake s tistim kratkim ključem, ki ga imam v avtu. Vse kar mi je torej preostal je blo to, da sem postavla trikotnik, si oblekla nagravžno oranžen brezrokavnik in iz prtljažnika zvlekla orodje in gumo. In čakala. In čakala. In dočakala. Najprej atija in nato čez tri minute še U-ja. Valda sem se v isti sekundi pričela počutit blazno neumno in blont, ker sta morala zarad ene usrane gume oba prit. Ampak...prišla sta. Eden je torej zamenjal gumo, drugi pa me je stisnil k sebi in pazil na tovornjake. Ati je nato odšel domov, moj dragi pa je nato ves čas vozil za mano(in ker je rezervna guma podobna tisti za karjolo, lahko pelješ max. 100) in pazil da je vse v redu.

Zdaj pa naj še kdo reče, da v današnjem času ni vitezov! Jaz imam kar dva - atija in svojega U-ja. Brez nepotrebnih vprašanj, brez očitkov, brez slabe volje sta bila v najkrajšem možnem času pri meni, čeprav bi lahko prišel le en sam. Tudi ko sta videla, da vsaj enemu ne bi bilo potrebno prit, sta bila vesela da sta prišla oba. Zato ker sta si lahko razdelila skrb zame. Ker me imata oba rada in ju oba skrbi za njuno princesko.

Guma - 80€.
Teleskopski ključ za odtegovanje - 20€.
Vedet da imam v svojem življenju dva moška na katera se lahko zanesem - neprecenljivo.

Za vse ostalo je tu Mastercard;).

I'm back!

Ok, končno lahko diham... Človek skoraj ne more verjet. Popolnoma sem zanemarila tale blog. Sem pa spet nazaj in imam sedaj ne le enega, temveč dva bloga. Drugi je pravzaprav samo prikaz mojega ustvarjalnega izživljanja:). Če koga zanima - naj si pogleda. In komentira:)

http://laurie-ustvarja.blogspot.com

See ya!:)

Sedem resnic o meni

No, pa je tudi mene doletela ta čast:). In ker si in Evie in Lumpika želita izvedet sedem resnic o meni, jima pač moram ustrežt. Khm, torej...pa začnimo:

*sem precej praktičen človek - pormašina in podobne zadeve me ne spravijo v zadrego. Znam jih uporabljat, česar pa ne znam pa se z veseljem naučim. Brez težav tudi sestavim katerokoli pohištvo(vse od omar do miz in postelj), v glavi pa imam že načrt, kako bom v svoji sobi pridobila več prostora s tem, da bom(z očetovo pomočjo) malce predelala posteljo ter naredila omarico za knjige. Custom made. Hehe...:) 'Podresnica' - sem tudi precej ustvarjalna:).


*lahko sem precej samosvoja in trmoglava. Prepričana sem, da ima vsak pravico do tega, da izrazi svoje mnenje. Vendar pa ne maram da mi ljudje to mnenje nato vsiljujejo, predvsem kadar zanj nisem niti prosila. Imam stališča in ideje, od katerih ne odstopam ker sem se, običajno z dobrimi razlogi, pač tako odločila in mi tako ustreza, hkrati pa nikomur ne škoduje.


*všeč so mi tattooji in tudi sama bi rada mela enega. Problem je v tem da potem vedno pomislim kako bo izgledal, ko bom starejša in bla bla bla... Kakorkoli že, če si ga bom resnično dala nardit, potem bo to takrat ko bom reeeees odločena in bom vedela, da mi ne bo nekoč žal. Ravno zato obstaja možnost, da ga nikol ne bom imela:).


*zavidam norcem, ki imajo dovolj jajc, da se upajo ukvarjat z ekstremnimi športi. Zanimivo mi je vse od DH do ski-crossa, skejtanja, bordanja... Na žalost se sama ne ukvarjam z nobenim od teh športov, mi je pa za letos obljubljen DH in pa učne ure bordanja. Komaj čakam:)!


*najraje na svetu imam svoje starše in sestro. Mogoče je v hierarhiji najvišje mami, ker mi je sploh v zadnjih letih postala zelo dobra prijateljica, ampak lahko rečem, da bi za kateregakoli od njih, naredila vse. Niti predstavljat si ne morem, da bi ostala brez katerega od njih.


* obožujem glasbo. Daje mi nek občutek svobode. Šele na odru se počutim da sem jaz JAZ. V njej se najdem, daje mi smisel. Mislim da to ne potrebuje dodatne razlage:).


*"otročarije" se mi zdijo romantične. Nisem ravno romantik v smislu tiste scene, ko prideš domov in je vse posuto z listki rdečih vrtnic, vse je razsvetljeno s svečami, v kopalnici te čaka kopel z mehurčki in steklenica penine... brez zamere, ampak zame je to maaalce preveč osladno. Bolj romantični se mi zdijo večerni sprehodi pozimi ko sneži, vendar le kadar sledi obvezno kepanje v sveže zapadlem snegu; nastavljanje poletnemu dežju in skakanje po lužah; obmetavanje z jesenskim listjem ki pri obeh sproži napad smeha; pacanje piškotov brez recepta, ko niti sama ne vesta kaj bo nastalo; spopad v pihanju regratovih lučk...itd. Ja ja, I'm weird:).

V bistvu sem potrebovala dolgo časa, da sem se odločila katere bodo te resnice, ki jih bom napisala. Razlog za to ni v tem, da bi jih bilo tako malo temveč v tem, da jih je tako veliko:). Vendar pa sem se potrudila in upam da sta Lumpika in Evie zdaj zadovoljni, v nasprotnem primeru pa vas naprošam, da morebitne pritožbe naslovite na sončno upravo. :P

Srečnega pa zdravega...

...2o09 seveda:). Kar precej časa je preteklo, odkar sem napisala zadnji post, da ne govorim o tem, da tudi nisem uspela spremljat drugih blogov. Zakaj? Hja, preprosto - decembra je v večini trgovin totalna norišnica in tako je bilo tudi pri nas. Iz mojega običajnega 6-urnega delavnika je nenadoma nastal 9 in več urni, kar je bil zadosten razlog, da se mi ni ravno najbolj ljubilo pisati bloga. Sploh zato, ker bi verjetno večino časa bentila nad neumnimi strankami, ki so mi redno kravžljale živce z butastimi izjavami in vprašanji. Izbrala sem nekaj finalistk med cvetkami, zmagovalca pa si določite sami. Torej:

* Cvetka #1: Stranka se razgleduje po trgovini in dviguje stvari, si jih ogleduje, nenadoma pa vpraša:"A to je denarnica?" (in v roki drži denarnico, ki ni po obliki popolnoma nič posebnega, tako da bi jo še otrok v vrtcu prepoznal kot denarnico, brez dodatnih vprašanj! Ah ja, verjetno bi lahko povedala še to, da je bila poleg tudi tablica na kateri je bilo z velikimi tiskanimi črkami napisano DENARNICE. Jao...)

* Cvetka #2: Pri pultu stojita mati in hči (slednja že v svojih tridesetih, vsaj po mojih predvidevanjih), pospravljata denarnici po 'uspešnem' nakupu, ter se pričneta ozirat po stalaži za njunima hrbtoma. Nanjo smo naložile plišaste ovce vseh možnih velikosti in bilo je očitno, da so bile prav ovce predmet njunega zanimanja. Nenadoma pa se ena izmed njiju obrne ter reče:"A to je pa losos?"(ter pri tem v rokah drži plišasto ovco!). Izraza na svojem obrazu sicer nisem mogla videt, vendar pa verjamem da ni bil daleč od sodelavkinega zaprepadenega, vem pa da sta se obema nad glavama sproducirala WTF!? oblačka, ter se povezala v enega samega, z velikim rdečim vprašajem. Po nekaj trenutkih čiste tišine ter najinega nebesednega komuniciranja, sem mirno odgovorila:"To je ovca, losos je pa riba." . "Ne ne ne, losa sem mislila!" je odgovorila stranka, ampak tist wtf!? oblaček se še kar ni razblinil. Mislim, lepo vas prosim, ovca - los...HALO!? Se vam ne zdi da je med njima vsaj ENA zelooo očitna razlika v obliki ogromnih rogov?

*Cvetka #3: Mlajša ženska, nekje med 27 in 30 bi ji prisodla na prvo žogo, se popolnoma odsotno sprehaja po trgovini. Moja zelo uslužna sodelavka jo prijazno povpraša, če ji sme s čim pomagat, ter si s tem verjetno skrajšala življenje za kakšen mesec. Ženska jo je namreč pričela spraševat totalne bedarije, pokazat ji je morala VSE soli in vse kopalne bombe, čeprav so lepo razstavljene in si jih lahko brez težav vsak ogleda sam. Nato sta prešaltali na masažne tortice in kaj vem kaj še, moja uboga sodelavka pa je skoraj izgubila živce. Po slabe pol ure trpljenja je ženska končno odšla iz trgovine. Naslednji dan se vrne in ponovno sta s sodelavko ponovili vajo - zopet jo je zasliševala o istih stvareh ter se po več kot pol ure odločila za neko kopel. In tako je stala pred blagajno ter v košarici zagledala majhne akrilne kite. "Kaj pa je to?" Em, okrasek, kiti so. "Zaka pa je to dobr?" Ja za okras, nimajo druge funkcije. "A lahko vidim?" Ja sej jih lahk pogledate (bli so direkt pred njo na mizi!) "Ja a mi lahk pokažete?" Ooook...vzamem kita in ji ga pokažem na odprti dlani. "Pa, za ka je to dobr?" Jao, nima neke posebne funkcije, samo okras je! "Kolk pa stane en?" vpraša in povem ji ceno(0,25€). "Kolk jih pa lahk dobim?" Grrrrrr... štirje so tule torej štiri. "Ja pa čemu pa je to namenjen?" AAAAAAAAA!!! Ampak se potrudim in sem vljudna in ponovim da je okras. "Kolk me pa pol pride če 4 vzamem?" Hm, pa da preverimo - en stane 0,25€ in če se še iz osnovne šole spomnim to pomeni, da štirje stanejo en freakin' evro! "Aha, a mi jih lahk date v posebi vrečko?" Huh... Ja lahko, ni problema. In seveda se sklonim, vzamem vrečko izpod pulta, naložim te male kite in že zavežem vrečkico, ko se ženska spet oglasi:"Ja pa sej zdej pa niti ne vem za kaj bom to mela. Pa zaka je to sploh dobr?" Jaooo...v tistem momentu mi je ratal kristalno jasno da ženska nima čist popucanga podstrešja in verjetno za to niti ni čist sama kriva. Mirno ji pojasnim da si še lahko premisli, ker še nisem zaključila računa. "Ne, ne bom jih vzela, sej jih nimam za kaj met." In kiti so lepo romali nazaj v košarco. WTF!?!

Sej je bilo še več takšnih in drugačnih pripetljajev, ampak se mi niti ne da več tipkat tako da raje ne bom več pisala o tem. Če dobro premislim je bil december precej pester in lahko rečem, da sem se v tem mesecu večkrat tako nasmejala, da so me bolele mišice, kot prej v pol leta skupaj. Zahvala gre seveda mojim sodelavkam, ker smo res super team in nam na polno dogaja, predvsem ko smo utrujene.

Skratka - upam da bom v januarju uspela večkrat spacat skupaj kakšen post in da mi bo uspelo prebrat vse poste za nazaj, da vidim kaj se kaj dogaja drugim. In ne, to ni novoletna zaobljuba ker vanje ne verjamem. Če si bom kaj želela spremenit bo to prišlo sproti, ne pa ker se je spremenila letnica.

...

Tokrat skrbi mene. Skrbi me, ker ne vem kaj bodo pokazali rezultati. Skrbi, ker vem da ji je v tem trenutku še huje kot meni, saj se neznosno boji tega neprijetnega pregleda. Ni fer, življenje ni fer!! Po vsem kar je prestala ni fer da se ji sedaj dogaja še vse to! Še vedno upam, verjamem da bo vse vredu ampak... A je narobe če me skrbi? Me skrbi neupravičeno? Od razpleta današnjega dne je odvisen ostanek njenega življenja... in tudi mojega. Danes se lahko vse obrne na glavo... Tisti, ki bi jo videl danes bo teško verjel, kako nasmejana in polna energije je običajno. Strah jo je popolnoma ohromil. Nočem da se ji to dogaja!! Nočem... In nimam sposobnosti da bi na kratko napisala vse, o čem v tem trenutku premišljujem. Misli mi dobesedno švigajo sem in tja, od spominov do želj. Najini dolgi pogovori, ko pozabiva celo na kosilo... Nedeljska jutra ob kavi, v pižami... Smeh, veliko smeha in tistih simpatično žleth izjav... Upam da bo vse vredu!! Mora bit! Če ne bo, ne vem... Ne znam si predstavljat... Vsako opravilo, ki se ga lotiva skupaj, postane zabavno, čeprav je v osnovi dolgočasno. Njen parfum...Zdi se mi, da vedno diši enako, pa čeprav je zamenjala parfum. To je najlepši vonj na svetu in me spremlja že 23 let... Od trenutka ko sem se rodila. Od trenutka ko me je rodila. Moja mami je najbolj zakon bitje na tem svetu! In tega se ne da opisat...Ne da, vsaj ne v tem trenutku... Bojim se, tolk se bojim da si je to teško predstavljat. Samo to vem, da mora bit vredu. MORA!!! Enostavno mora... Ker sicer mi bo počlo srce...