Letting go...

Skoraj vsak ima neko zgodbo iz preteklosti... Zgodbo, ki je ne more popolnoma zaključiti. Moja je boleča. Zelo boleča. Ne vem zakaj sem se nenadoma odločila, da jo delim z vami ampak morda v zadnjem času iščem načine, da bi jo zaključila... Vendar mislim, da je nikoli zares ne bom.

Bila je izjemna ženska... Ena izmed najbolj izjemnih kar sem jih kdaj srečala in zato tako zelo posebna. Bila je neverjetno topla, prijetna, z zanimivim smislom za humor, zaljubljena v naravo in trdo delo. Ko se je od kmetije odselil njen brat, je ostala doma z mamo. Nikoli se ni poročila in nikoli ni imela otrok. Imela pa je nečakinjo in ta nečakinja ji je pomenila ogromno. Najsrečnejše otroške spomine ima ravno na trenutke, ki sta jih preživeli skupaj. Ta nečakinja pa je počasi odraščala in rodila dve hčerki. Teta ju je oboževala... Bili sta ji kot vnukinji, čeprav nikoli ni imela otrok. Zanju bi naredila vse. In obe, predvsem pa ena izmed njiju ima ravno tako kot njena mama, najlepše otroške spomine na trenutke, ki jih je preživela ravno z njo.

Nikoli ne bom pozabila, kako je pazila name v nekem mrzlem zimskem dnevu... V peči so gorela drva, na koharčku je vrela voda, v kateri mi je skuhala najboljše makarone, kar sem jih kdaj jedla. Za posladek je odpla borovničev kompot, ki ga je naredila sama in ki sem ga nato na njenem kavču, zavita v odejo, zadovoljno pospravila. Pripovedovala mi je zgodbe iz svojega življenja in vse so bile tako zelo zanimive... Nikoli ni izpustila priložnosti, da bi me naučila česa novega. Pogosto sem ji pomagala na vrtu, no ja, bolj kot ne sem ji delala družbo, kjer me je naučila ločevati plevel od zelenjave, me poučila o tem, kdaj se sadi ali seje to in ono ter mi razkrila kje v gozdu lahko najdem najbolj dišeče šmarnice. Pogosto je imela piščančke in pomagala sem ji pripravljati hrano zanje. Eden od teh piščančkov se je nato prelevil v petelina, ki me je nekoč napadel ter mi skoraj iztaknil oko. Kljub temu, da je bila nanj izredno ponosna in ga je imela zelo rada, se je po tem incidentu že čez dobri dve uri kuhal v maminem loncu. Ko je šlo zame ni poznala milosti. 

Toliko lepih spominov imam nanjo... In potem je nekaj slabih, pa ne po njeni krivdi... Ničesar ni bila kriva... Starala se je, jaz pa sem bila najstnica. Neumna kot vsi ostali najstniki, z glavo nekje v oblakih in prepričana o svoji vsevednosti. Popolnoma preobremenjena sama s sabo sem jo počasi zanemarjala. Nisem ji posvetila toliko časa kot prej. Nato pa je zbolel še moj oče. Vedno je bil nekakšen steber v mojih očeh, Popaj, ki za moč ni potreboval špinače. Nenadoma pa je postal nebogljen in njegovo življenje je viselo na tanki nitki. Nenadoma sem pričela tlačiti svoja čustva ter se pred vsemi pretvarjati, da sem močna, da me vse to ne prizadane toliko, češ saj ni tako hudo, saj bo vse vredu... Postavila sem se v vlogo osebe, ki daje moč in energijo vsem okoli sebe... Na sprehodu sem pod starim kozolcem pogosto potočila nekaj solz, jih obrisala ter domov prišla kot da se nič ne bi zgodilo.

Ko je oče končno prišel iz bolnice, še vedno nebogljen in šibek, je teta na poti v kuhinjo grdo padla, si zlomila roko ter se udarila v glavo. Odpeljali so jo v bolnišnico in ko sem končala s poukom, sem šla takoj k njej. Po očeh sem videla, da se je spremenila... Želela si je domov, vendar sem vedela, da to ni mogoče. Z mami nikakor nisva mogli skrbeti za očeta ter njo, hkrati pa hoditi v šolo in ona v službo. Vedela sem, da bi se ji zlomilo srce, če bi vedela, da gre v dom in zato sem lagala. Rekla sem, da gre v toplice, kjer si bo pozdravila roko in nato bo lahko šla domov. Lagala sem osebi, ki bi zame storila vse... 

V domu je nato počasi hirala... Ni me več prepoznala in redko sem jo obiskala. Nisem mogla. Ne vem zakaj... Morda nisem mogla hkrati opazovati dveh oseb, ki sta mi pomenili toliko, kako se spreminjata v bledi senci sebe... Morda sem bila sebična najstnica... Vendar sem se poslovila. Sedela sem ob njej po tem ko je med mojim obiskom zaspala, jo objemala in jo poljubila ter jo pustila da gre... Nisem želela da trpi. Pustila sem jo, da mirno odide... Nisem želela da ostaja zaradi mene. In tako je nekega jutra spokojno zaspala. 

Ne vem kaj se je zgodilo, ampak ničesar nisem čutila. Zajokala sem in v naslednjem trenutku postala otopela... Njenega pogreba se skoraj ne spomnim, prav tako ničesar kar se je dogajalo v dneh pred in po tem... Spominjam se le, da nisem jokala. Nisem mogla. Bila sem kot kamen. Čustva so bila zlo in če bi se jim prepustila bi se verjetno zlomila. Več kot eno leto nisem zanjo potočila solze. Nato pa so v nekem pogovoru čustva privrela na plano in pričela sem jokati.... in sem jokala in jokala in bila neutolažljiva. Nekako tako kot sem v tem trenutku... Jokam, ker jo pogrešam. Jokam, ker si jo želim še zadnjič videt, jo objet in ji povedat, kako zelo posebna je bila in kako neverjetno sem jo imela rada. Jokam, ker se počutim tako neverjetno krivo za vse, kar se je zgodilo in ker me je sram. Sram, da sem bila tako tipična najstnica, da si nisem večkrat vzela časa zanjo ter ji krajšala predolge samotne trenutke. 

Oprosti Ana, žal mi je iz dna srca... Pogrešam te, tako zelo zelo... Moje srce se nikakor ne more zacelit. Zlomljeno je od trenutka, ko sem te izgubila in mislim, da nikoli več ne bo popolnoma celo. Nikoli si ne bom oprostila, čeprav vem, da bi sedaj ravnala drugače. Rada te imam... Še vedno. Vedno te bom imela. In čeprav magnolije ni več tam, kamor si jo posadila ne bom nikoli pozabila, kje si bila. Bila si v mojem srcu in boš tam tudi za vedno ostala...