...sam tip je pa konj."
Tole sem napisala že leta in leta nazaj... Ne vem zakaj tega nikoli nisem objavila, ampak po prebiranju osnutka sem prepričana, da si zasluži ugledat luč sveta... Marsikaj se je spremenilo od takrat in nekateri ljudje, ki so mi takrat stali ob strani v svojem telefonu nimajo več moje številke. Z nekaterimi sem izgubila stik, ker sem tako dopustila... Kakorkoli že - star blog post za dobre stare čase ;)!
Ni boljšega zdravilo za ego kot so prijatelji/-ce. Včasih znajo bit totalna nadloga, ker ti povejo stvari, ki jih res nočeš slišat, čeprav veš da imajo popolnoma prav, v večini primerov so pa kot od boga poslani. Mislim, a obstaja še bolj cute stvar kot prijateljica, ki ti na vsak način hoče pomagat in pri vseh možnih obstoječih in neobstoječih svetnikih prisega, da bo bedaka nalomla ko ga vidi? Ko v tisti svoji zaščitniški jezi izgleda kot mali ekonompisker, ki grozi, da ga bo ravnokar razneslo? Ali pa ko prijateljico,ki je hkrati tvoja sodelavka pokličeš po telefonu in ji poveš slabo novico, pa slišiš samo še - 'Pridem zdle k teb!...tut, tut, tut'. In nato dve uri sedi s tabo na kavi, čeprav si ti v službi in njej sploh še ni potrebno bit tolk zgodaj v mestu, ter ugotavlja, da so njeni radarji v resni okvari ker je bila prepričana da je 'ful vredu tip'. Ali pa ko te kolega sprašuje če si vredu, ti zagotavlja da 'papak ne ve ka je zgubu' in ti nato pošlje še sms da upa da se ne sekiraš preveč ker butl ni vredn. Ali pa ko pride prjatelj sredi noči in v rožcah k tebi, da mu lahko daš presnete 4 evre ki jih bo vrnil tvojemu ex zato, da ga tebi ne bo potrebno videt. In to dejansko razume, pa čeprav je tvoj ex njegov best frend. Pred tem te pa nahruli, zakaj za vraga ga nisi poklicala če ti je bilo hudo. Da o vseh možnih in nemožnih smešnih izjavah prijateljic sploh ne govorim. Iz stvari ki te res muči znajo ustvarit smešno situacijo in ti pomagajo, da se pričneš smejat stvarem, ki so se ti pred tem zdele preveč mučne da bi o njih sploh razmišljala. Vsi se zavedamo da je, vsaj večinoma, fizično nemogoče izpolnt določene 'obljube' v stilu - 'prisežem da ga bom nalomla ko ga vidim!'. Tega niti ne pričakujemo. Ampak v trenutku ko je to izrečeno...pomaga. Ker veš da jim ni vseeno in ni boljšega obliža za strto srce kot to. No, vsekakor pomaga pa že samo misel na prijateljico, kako s svojo torbico napada tvojega ex. Ali še bolje - s čevljem:).
In potem pridemo tudi do resnično smešnih izjav. Do takšnih, ki so padale na včerajšnjem kakavu, ki sva ga z Evo srebali na terasi enega od šentjurskih lokalov. Mislim da je odveč napisat, da je bilo spet fantastično in da ne bi mogla bit bolj vesela, da sva se po dolgem času spet našli. Kljub obljubi, da tokraten kakav ne bo maratonskega značaja, nama je čas tako hitro minil, da je pred tem sprejet sklep padel v vodo. In ob mojem opisu pogovora z bivšim, ki mi je predvčerajšnjim veselo razlagal o svojem novem konju, je padla tudi izjava - Sej konj je lep ampak tip je pa konj:). Kakav - 1 evro, čigumiji - 1,2 evra. Evina izjava - neprecenljivo:). Sicer jih je bilo še več ampak to sem si pa prav zapomnila! Tako da - bil je res lep večer, ki se je končal z obljubo o romanju v vse ljubljanske obsešne, madnesse ter še vse ostale zanimive štacunce in to v kratkem. Upam:).
Kakorkoli že, tole moje pisarjenje o prijateljih ima bistvo in to je, da sem hvaležna da jih imam. Ker razumejo. Razumejo da sem na x-a jezna samo zato ker mi še vedno ni vseeno za njega, ker se zavedajo da ga ne smem videt sicer se bom sesula na drobne koščke (in nihče od mojih kolegov ni puzzle-fan) in ker me spravljajo v smeh. Ker vedo da se rada smejim, ker se vedno smejim. Mogoče tile posti delujejo malo depresivno ampak niso. Še vedno sem optimistična, zavedam se da je v morju še ogromno rib in da bom pravega že našla... Ampak sem pa v fazi prebolevanja in lepo je vedet, da ti prijatelji stojijo ob strani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar