OK, vem da se dandanes vitezi najdejo samo še v pravljicah, tisti ki jih pa britanska kraljica sprejme v častni red vitezov pa...no ja, nikakor niso podobni vitezom:). Ampak jaz sem v soboto ugotovila, da imam v svojem življenju kar dva viteza. Kako?
Glede na to da stanuje moj dragi v drugi omrežni skupini in naju ločuje kar nekaj kilometrov, sem se v soboto popoldne odpravila na približno 40min trajajoče potovanje po avtocesti. Dan je bil lep, čeprav sama nisem bila ravno najbolj prešerne volje saj mi je bilo rahlo slabo, poleg tega pa me je v presledkih močno kljuvalo po glavi. Seveda se nisem pustila in tako sem si med vožnjo veselo prepevala poleg radia. Na viaduktu med enim in drugim tunelom pa je zvok radia in brnenje motorja zmotil nekakšen trušč pod gumami. Na prvi pogled - vse vredu, test volana - vredu. Ko pa sem pripeljala skozi tunel, sem nenadoma začutila, da z volanom ni vse tako, kot bi moralo bit. Sprva sem krivila cesto, ampak mi je po par metrih postalo kristalno jasno, da ni kriva cesta, saj je volan kar samo od sebe obračal v levo. U šit...guma!! In v tem momentu so se seveda v moji glavi prižgali vsi mogoči blinkerji in osvetljeavali tablico z velikim rdečim napisom - PULL OVER!!! Ja ja, sliši se izjemno simpl, ampak naj osvetlim zadevo z druge perspektive. V času, ki sem ga porabla za to, da sem pogruntala kaj za vraga je narobe z avtom, sem zgrešila odstavni pas, ki se je v mojem blinker momentu prelevil v odcep. Edina možna pot je bila naravnost - naravnost skozi cestninsko postajo, kjer seveda tudi ne moreš ustavit. In ker je za cestninsko postajo na moji desni najprej pas, po katerem se v promet vključujejo tovorna vozila, kasneje pa priključek na avtocesto, mi ni preostalo drugega, kot da z vsemi štirimi blinkerji(tokrat na avtu) in s hitrostjo 30 km/h zapeljem na prvi konec odstavnega pasu, na katerem bo varno ustavit. Končno mi uspe in avto parkiram napol na travi, ker je blo treba menjat zadnjo levo gumo. V prevodu - če bi parkirala sredi odstavnega pasu bi mi pri menjavi gume tovornjak brez problemov odbil vsaj rit, če že česa drugega ne. In ravno tovornjaki so moja šibka točka ker se jih bojim kot hudič križa, zaradi česar sem zapadla v rahlo živčnost in poklicala najprej U-ja in nato še atija. Ati je sporočal U-ju naj nikar ne hodi do mene, ker bo prišel sam in zamenjal gumo, U pa atiju naj on ne hodi ker je že na poti. Po pravici povedano mi je blo v tistem momentu baš vseeno kateri od njiju bo prišel, samo da eden bo! Da ne bo pomote - gumo znam menjat, problem je v tem, da kljub vsemu nimam dost moči da bi odtegnla tiste presnete vijake s tistim kratkim ključem, ki ga imam v avtu. Vse kar mi je torej preostal je blo to, da sem postavla trikotnik, si oblekla nagravžno oranžen brezrokavnik in iz prtljažnika zvlekla orodje in gumo. In čakala. In čakala. In dočakala. Najprej atija in nato čez tri minute še U-ja. Valda sem se v isti sekundi pričela počutit blazno neumno in blont, ker sta morala zarad ene usrane gume oba prit. Ampak...prišla sta. Eden je torej zamenjal gumo, drugi pa me je stisnil k sebi in pazil na tovornjake. Ati je nato odšel domov, moj dragi pa je nato ves čas vozil za mano(in ker je rezervna guma podobna tisti za karjolo, lahko pelješ max. 100) in pazil da je vse v redu.
Zdaj pa naj še kdo reče, da v današnjem času ni vitezov! Jaz imam kar dva - atija in svojega U-ja. Brez nepotrebnih vprašanj, brez očitkov, brez slabe volje sta bila v najkrajšem možnem času pri meni, čeprav bi lahko prišel le en sam. Tudi ko sta videla, da vsaj enemu ne bi bilo potrebno prit, sta bila vesela da sta prišla oba. Zato ker sta si lahko razdelila skrb zame. Ker me imata oba rada in ju oba skrbi za njuno princesko.
Guma - 80€.
Teleskopski ključ za odtegovanje - 20€.
Vedet da imam v svojem življenju dva moška na katera se lahko zanesem - neprecenljivo.
Za vse ostalo je tu Mastercard;).
Ni komentarjev:
Objavite komentar