AAAA, HALLOWEEN RED ALERT!!!

Moji doma so popolnoma spregledal dejstvo, da vsako freakin' leto režem buče na halloween in tako sem letos ostala brez nje!! Pa kje naj jo jutri v tolk kratkem času staknem:S?!?! Halloween je zame en izmed bolj zabavnih praznikov(resnično uživam ko mrcvarim tisto bučo:D) in letos mi bo izgleda padel v vodo *smrk, smrk*.

A ma kdo kako bučo doma odveč??

Jo plačam*obupansmajlissolzicamivučkah*...?

Moja lanska umetnina je bila nekaj podobnega buči na tej sliki...Ko najdem sliko, jo napopam na blog:).

'Cause you had a bad day...

...bla bla bla...sing a sad song try to turn it around...

Mnjah, začelo se je že navsezgodaj zjutraj. Prvi problem - kavbojke, ki sem jih imela namen oblečt za v službo so kar preko noči nekako čudežno zašle v pralni stroj, kar v prevodu pomeni, da sem morala v trenutku spremenit celotno garderobo. Ne tolk simpl kot se sliši. Ko se mi uspe učlovečit uleti ati, da ga moram še prej peljat do zdravstvenega doma. Ok... Še ni tolk hudo. Se vsedem v avto, iz torbice izvlečem očala iiiiin...ugotovim da so zlomljena. Moja najljubša sončna očala!! *smrk* Špeglčki moji, RIP. Ko mi končno uspe, da se začnem peljat proti 'cilju', se mi pred nos nalima zdelano-bel, Wolkswagnov Transporter (da poslovenim - 'sklumpan' poltovornjaček) in se lepo počasi cijazi pred mano. Kar je še huje, še na mojem priljubljenem prehitevalnem odseku mi ga ni uspelo prehitet, ker je mona ravno takrat pričel vozit kolikor toliko kulturno (pa še vedno prepočasi) nasproti se je pa nenadoma, kar od nikoder, naslikala prava mala kolona avtomobilov. Torej, prehitevanje - no go. Končno se je na krožišču odločil za prvi odcep, kar mi je bilo v veliko olajšanje, saj sem z velikim veseljem zapeljala ven na drugem in malce bolj konkretno pritisnila na gas. (In ne, ne divjam!! Samo ne maram ljudi ki se vozijo 50 tam ko je omejitev 90.) Glede na to, da se dan ni začel obetavno, sem upala da se bo vsaj malce lepše nadaljeval in prepričana sem bila, da me bo v dobro voljo spravil čvek s kolegom, ki dela v sosednji prodajalni. EEEEEEEE...WRONG. Namesto njega je mimo izložbe prištorkljala njegova sodelavka, proti kateri nimam čisto nič, je pa res, da pač...ne pogovarjava se ravno. Je take bolj...tihe sorte. Torej je tudi čvek padel v vodo. Češnjica na vrhu smetane, je bil pa sošolcev sms, da se bo poleg naju danes na faks peljal tudi nihče drug kot - Predpražnik! #$%@%?!!#&#" Nice.


A koga zanima kako je potekala vožnja? No ja, šlo je nekako takole: ko sem odprla vrata avtomobila sem z njegove strani zaslišala tih 'Zdravo', to je bilo pa tudi vse kar sva drug drugemu rekla. Sicer sem ves čas govorila s sošolcem, prav tako Predpražnik, vendar pa se drug z drugim nisva pogovarjala. Sicer je on poskušal... Ampak sem bila bitch. Priznam. Ledeno hladna navzven, v resnici mi je šlo pa na jok. WTF!? Samo...če mi je blo pa tolk hudo! Nikol se nisva tak obnašala drug do drugega...še ko sva za nekaj momentov ostala sama v avtu, je bila tišina. Smrtna tišina. In pol ure je zapiral svoja vrata, da mu ne bi bilo treba odpret mojih, saj je na zadnjem sedežu imel jakno in skripto. Potem sva hodla drug ob drugem, ko smo šli na kavo, in je sošolec hodil pred nama z nekom, ki ga ne poznam. Da nisva spregovorila niti besede mi ni potrebno omenjat. Potem sva sedela drug ob drugem in se mogoče dvakrat spogledala, enkrat je celo nekaj rekel DIREKTNO meni. Vem da sem sama kriva da ne govoriva. Ampak vse skupaj je zakuhal on. Ne more pričakovat, da bom cela srečna skakala naokol! Sicer dobro, je napredek, ampak ko je prišla BlontnaKura, me pa niti pogledal ni več. Vem da bi se morala pogovorit...konec koncev, prijateljstva ne rastejo po drevesih in že nekajkrat mi je bilo žal, da sem dopustila, da so šle stvari svojo pot. Ampak...če je tešk! Ne vem kok naj začnem. Kdaj. A naj ga pokličem? A naj mu napišem sms da bi se rada vidla z njim na kavi in se pogovorim z njim? Ker, vem da sem rekla da se ne bom sekirala ampak...I miss my friend:(. A lot.

Zakaj morjo bit fantki taki bedaki... Še kot kolegi ti kravžljajo živce. Kaj šele ko si z njimi v vezi... A se potem kdo še čudi da sem samska!?

Eeemmmm...MIŠ!?...

...v strehi? AGAIN!? Jao bože, to se pa zgodi če stanuješ bogu za hozntregarji ob eni hosti, med samimi travniki. In če imaš podstrešno sobo. In potem nekega lepega dne popolnoma brezbrižno sediš na postelji ter bereš Emmo(Jane Austen rocks!:D), ko nenadoma meni nič, tebi nič, popolnoma brez opozorila glasno zaškrta nad tvojo glavo! Najprej sledi začuden izraz na faci, ki nad glavo sproducira 'WTF?!?!' oblaček, nato pa v zavest udarijo leta izkušenj in v oblačku zažari žarnica. Aha, MIŠ! Strokovna ugotovitev ki ji nezadržno sledi vprašanje - 'Pa kok za vraga se ji je ratal stlačit tja notr???'. Ker se mi raznih Sherlock metod v tem primeru resnično ni dalo uporabljat, sem se tokrat(šokantno!) zadovoljila s tem, da ji je nekako že uspelo. Ne morem rečt da me ravno moti, čeprav se zavedam, da se nad mojo glavo sprehaja glodalec, priznam pa, da vsakič pogledam proti stropu v stilu - a ti je že uspel nardit luknjo ali ne? Načeloma naj to ne bi bilo možno, ampak kdo ve s kakšno opremo je tale sapramiška založena! Kaj če se nekega lepega večera odloči, da si bo v garaži sposodla očetovo žago in potem bo ponoči v strop izrezala odprtino in nato s padalom, narejenim iz očetovega(upam da ne posmrkanega) robca, zanalašč skočila direkt na moj speči fris?!




Aaaammm...ok...Mislim da je v tem trenutku vsem jasno, da sem v ranem otroštvu večkrat doživela Tom and Jerry overdose...Posledice so namreč še danes vidne:). Čeprav, sem dobila idejo - bo danes mačka spala poleg mene, pa naj se onidve zmenita:).


Ah ja, kot sem uspela ugotovit nisem edina, ki jo je ta moj kolega iz predprejšnjega posta(recimo mu...Predpražnik) razjezil. Zato sem se odločila da napišem nadaljevanje, čeprav ni ravno velik za pisat. Skratka, na faksu sem nato sledečo soboto takoj po vstopu v predavalnico, čisto pri vrhu zagledala Predpražnik in BlontnoKuro, ki sta se prav golobčkasto nasmihala drug drugemu. Pfuj jebemti! To, da mi je še v istem momentu postalo slabo, je verjetno jasno. V tistem momentu je bilo jasno še nekaj - skenslal me je zaradi nje. Ko je ta misel dosegla taprav center v možganih, mi je na čelu začel utripat velik 'T I L T'. To je bila črta. Midva sva opravla. Kasneje sem na dvorišču stala precej blizu njega. Čeprav ni bil na mojem vidnem polju, so moji radarji natančno locirali njegov položaj. Ko se je premikal proti vratom me je ves čas gledal, vendar sem ga načrtno zignorirala. Ter ponovno ob naslednji priložnosti...


Prvič sva se s pogledi na hitro ujela danes. V mojem je bila mešanica jeze, žalosti, trme in hkrati brezbrižnosti, v njegovem je bilo le slednje s kančkom trme. Ni mu jasno, pojma nima kaj je vzrok mojemu obnašanju. Vendar se s tem ne obremenjujem več. Oz.... Lažem. Še vedno se ne morem prisiliti da bi mi bilo vseeno. Vendar se trudim. Ni vreden. Ampak boli kot hudič, ko se tako obnašaš do človeka, ki ti je še pred nekaj tedni predstavljal enega izmed najboljših prijateljev. A je potem res čudno da mi je hudo!? A sem čudna?!?!?!


Miš pa še vedno kraljuje v strehi. Ravnokar je zapraskala, predvidevam da mi s pomočjo morsejeve abecede sporoča naj sladko spim, medtem ko si ona šiva padalo iz robca in zobne nitke. Na žalost kljub letom v skavtskih vrstah še vedno ne obvladam morsa, tako da ji ne morem odgovorit. Ampak mislim da bo dojela, če ji spustim kakšen nežen komad...mogoče bo pa zaspala;).

BTW...Predpražnik naj bi za r.d. dobil majico z napisom I (heart) NY, seveda original iz New Yorka, od koder je bila prinešena posebej zanj. Zdaj pa...Sama je ne želim obdržat ker bom vedno nekako vedela, da majica ni 'moja', nekako se ne morem pripravit da bi jo dala komu drugemu, Predpražnik si je pa ne zasluži. Čeprav me mika, da bi mu jo poslala po pošti, skupaj z obrazložitvijo za moje obnašanje ter vsem drugim, kar mi roji po glavi, po drugi strani jo pa raje razrežem. What to do!?

Jesen...

OK, že res da sem poletno bitje ki obožuje sonček, pa topel veter, pa morje, pa kratke rokavčke in vse kar spada zraven v paket 'POLETJE' ampak...ne morem zanikat da mi je tudi jesen všeč. Sicer vtis vsako jutro kvari ta presneta megla, ampak po drugi strani ima pa tudi ta svoj čar. Včasih se mi zdi, da je megla kot belo slikarsko platno, na katerem se kar naenkrat pričnejo prikazovati predmeti, živali in osebe.

Kot recimo nekega jutra, ko sem se še napol v spanju odpravljala od doma in sama pri sebi preklinjala, da se zvečer nisem pravi čas spakirala v pančevo, ko sem nenadoma zaslišala rezget ene od sosedovih kobil. Seveda sem se odpravila proti ogradi in prizor je bil resnično lep. Iz megle se je risal obris te prelepe živali, ki se je počasi pomikala proti meni, dokler slika ni bila popolnoma jasna. Seveda je bila tedaj kobila že čisto pred mojim nosom in je prav brezsramno fehtarila za jabolka. Da ne govorimo o tem, da so se tedaj razkrile tudi blatne lise po njenem trupu, saj so konji kar precej hudi packi, ki se obožujejo valjat po tleh, še posebej pa jim je to početje v veselje, če je dan pred tem deževalo in so tla prav fino razmočena:). Aaaampak kakorkoli že...poanta vsega tega - megla vsakodnevnim predmetom, živalim, itd... po mojem pričara nekaj mističnega, nekaj preprosto lepega. Da smo si na jasnem - govorim o megli... Smog je pa že druga zgodba:P

Pa barve...joj, da ne začnem o barvah. Še vedno imam v spominu sliko nekega dne izpred huh...kar nekaj let, štiri leta bo tega če se prav spomnim. Bila je prečudovita nedelja - sonček je sijal z vso svojo jesensko močjo, nebo so krasili redki puhasti oblački, najlepše od vsega pa so bile ravno barve v gozdu. Te so se prelivale vse od rumene, oranžne, rdeče, do močne zelene, vse skupaj pa je uokvirjalo čudovito oprano modro nebo. Kaj je narobe s to sliko? Popolnoma nič, razen tega, da sem morala sredi tega čudovitega dneva v megleno Ljubljano in prav spomnim se, kako so mi v oči stopile solze, ob tem pa sem se počutila izjemno trapasto. Ampak tako zelo sem si želela ostat doma, it na sprehod s svojim psom, ga kepat s tem čudovito pisanim listjem in se počutit skrajno otročje. Da ne začnem o skakanju po lužah, kar je pa sploh zgodba zase:).

Skratka ja... Obožujem te jesenske barve in otroka ki se prebudi v meni kadar zagledam kup listja ali veliko lužo. In obožujem te čudovito pisane nedelje, zapolnjene z zlaganjem drv in nabiranjem kostanja, pa dolgimi popoldanskimi sprehodi in malce krajšimi večernimi, ki me ponavadi prisilijo, da na plano potegnem rokavice in šal, kasneje pa se na kavču zavijam v deko in počasi srebam topel kakav. Nekaj posebnega je v zraku ob takih dnevih. Nekaj kar me napolni s tako energijo, da se mi zdi, da bodo vse težave, ki me morijo, kmalu izginile. Nekaj, zaradi česar se brez težav odpravim v Ljubljano na predavanje ter dejansko ne preklinjam megle, pa hladnega vetra, temveč se samo zavijem v svoj šal ter razigrano čvekam s svojo sošolko.

Jap...priznam. Obožujem jesen:)!

Vsega po malem ali mešano na žaru:P

Uhhh...ja, polenila sem se z bloganjem ja...priznam. Ampak, tolk stvari se je zgodilo... Od tega da se je moj kolega poškodoval in bil v komi, pa so ga na srečo zakrpali in zdaj že veselo štanca naokoli, do koncerta ki smo ga imeli, pa mislila sem že da sem končno dobila prijatelja nazaj(skoraj sem ga izgubila zaradi babure s katero je bil skoraj eno leto!)...bla bla bla... In seveda - zgodil se je bložek!:)

Itak da sem mogla bit tam, sploh ker je vso stvar skupaj spravla Evie, poleg tega me je pa hudo matral firbec, kdo vse je za temi blogovskimi imeni. Tako sem se v petek popoldne odrekla treningu in se z vlakom odcijazila do Ljubljane, skupaj z zapoznelim rojstnodnevnim darilom za našo Ovchko. Seveda je imel presneti vlak kar 20min zamude, zato je le ta v Penasu čakala kar precej časa, preden sem se tam prikazala, kot prva, tudi jaz. Seveda se je bilo potem kar hitro treba odločit glede pijače, kar ni bilo preprosto zaradi res hude izbire cocktailov, ampak odločili sva se za jagodno margarito in - nisva zgrešili:). Za mano so potem počasi prikapljale še Bubbles, nato Glista, pa Bonny in Storyteller(mislim da je šlo po tem vrstnem redu:) ) In kot se je izkazalo so punce zakon:). Nasmejala sem se kot že dolgo ne, tudi na račun malce usekanega Irca, ki se je prislinil k naši mizi in ni kazal nikakršnega namena, da se bo kdaj odstranil. Tako je taboril pri nas kar nekaj časa, ko se je nenadoma prikazal še njegov kolega in se, glej ga zlomka, zasidral na koncu mize. In to kar brez stola! Sicer so pa ti irci itak malo za časom... Pa kok za vraga ne veš kaj je blog? Cel svet bloga, on pa z največjim navdušenjem malega otroka ves čas ponavlja besedo:'Bloggggg'. Mislim...hhhhh?:D Mah...ampak blo je zabavno, skoraj me je pobral od smejanja in kar je najbolj pomembno - njegova 'mommy and daddy' nas bosta gostila na naslednjem bložku, ki bo na irskem, kuhala nam bosta pa samo tradicionalno irsko hrano. Pardon...severno-irsko. Na žalost sem punce predčasno zapustila, ker ti vlaki trapasti ne vozijo tolk redno kot bi rada, v Ljubljani pa tudi nisem mogla ostat(čeprav mi je Evie prijazno ponudila prenočišče). Sem pa imela srečo, ker sem na vlaku našla prazen kupe, čeprav sem ga na koncu morala delit še z dvema - simpatičnim fantom(premladim zame da ne bo pomote, ampak bil je simpatičen za razliko od večine potnikov, na katere običajno nabašem ob takih urah na vlaku) in neko punco, ki je ob vstopu v kupe cela nesrečno-tečna izjavila:"Sam da sem ujela vlak, že itak je šlo dans vse narobe, da bi pa še vlak zamudila...". Mnja... z malo prigovarjanja bi verjetno izvedela njeno celotno zgodbo, ampak me v tistem momentu ni zanimala. Najinega sopotnika pa očitno tudi ne, ker me je kar malo s strahom pogledal in se potem zatopil v telefon. Jaz pa v knjigo, čeprav me je po nekaj straneh premagala dremavost in mislim da sem celo zaspala za nekaj postaj:).

Naslednji dan so se moji že zgodaj odpravili na trgatev, sestra na vaje in YAY!, Laurie je imela hišo samo zase. Pardon...delit sem jo morala še z mojim pasjim bumbarjem, pa še to samo predsobo, ker v hišo ne sme(potem pa danes vkorakam v dnevno sobo in ga zagledam na sredi tepiha, kako veselo maha z repom, ati in mami pa sedita na kavču...aaammmmm...tolk o tem da pes ne sme v hišo:) ). Tako sem malo premišljevala o tem, kaj bi oblekla zvečer za prijateljevo žurko za r.d., ko nenadoma dobim sms. Od tega prijatelja. Da naj ne zamerim ampak da bi večer raje preživel v družbi svojih najožjih kolegov...Da je želela prit tudi njegova bivša(s katero sta se razšla pred tremi dnevi, še isti dan pa me je poklical za pijačo ter mi nato skoraj ukazal,da moram prit na njegovo fešto), da pa bi bil raje sam. Nekaj v stilu da bi rad imel samo mir pred vsemi razen pred najožjim krogom prijateljev. Aaaaaam...ja. Kaj za vraga sem pa js? Cousin It? Ne gre mi za glupo žurko ampak...kako lahko to narediš!? Mislim, če jaz prav razumem prijateljstvo - vem stvari, ki jih ve le eden izmed njegovih kolegov, poslušam ga vedno ko ima probleme, z njim ostanem pokonci do jutra če je potrebno, samo zato da ga poskušam spravit v dobro voljo potem, ko ga je una gos spravila v slabo... Ni mi težko, vem da je tudi on zame tam ko ga potrebujem. Ampak zakaj se potem ne kvalificiram v tisti ozek krog kolegov? Is it cause I'm a girl? Cause I hate the bitch he used to date? Ne vem...vse je možno.
Kakorkoli že...seveda sem potrebovala nekaj časa preden sem odgovorila s precej hladnim sms-om, nato pa sem se vneto in z hudo ihto vrgla v pospravljanje kuhinje, zlaganje perila, brisanje prahu, pometanje dvorišča, sesanje ter seveda, ne smem pozabit, igranje z mojim pasjim lepotcem. Pri tem so sodelovale tudi sosedove kobile(dejansko govorim o konjih), ki so zvedavo kukale preko ograde ter si prislužile jabolka in suh kruh, ter naš mačkon, ki sem mu odstopila nekaj posebne, ki je služila kot 'podkupnina' za mojega bumbarja. V vsej tej vnemi pa nisem pozabila poklicat prijateljice, da gremo zvečer obvezno ven. In smo tudi šle. Najprej na koktejle nato pa plesat. In bilo je super. Ampak...razočaranje pa ni izginilo...

In tako čakam na razplet. Ne vem kako naj se obnašam ko se bova videla, kar zna bit kmalu. Prav tako mi pa ni jasno, kaj za vraga se dogaja v teh moških glavah!? Potem smo pa ženske zakomplicirane! Mrš... Tipi...