sreda, 22. junij 2011

SrCe Se Mi PaRa...

...in zato objokana sedim za računalnikom v upanju, da bo kdo prebral ta blog in naredil nekaj izjemnega. Ampak da začnem od začetka...

Sem velika ljubiteljica živali, predvsem psov, vendar pa mi je hudo ko je v stiski katerakoli žival. Zato verjetno ni potrebno poudarjat, da se ob obisku kakšnega zavetišča za živali običajno razjočem kot majhen otrok. Pred dobrim letom sva se s fantom odločila, da želiva kosmatega, bevskajočega člana družine in edino smiselno se nama je zdelo, da vzameva kužka iz zavetišča. Seveda sva imela določene 'pogoje' in sicer sva želela psičko(doma pri starših imam malce ljubosumnega, ogromnega mešanca, ki psa nikoli ne bi sprejel), morala pa je biti manjše do srednje rasti in primerna za stanovanje. Po ogledu kužkov v Mariborskem zavetišču sem v avtu spuščala slapove solz, saj niti eden od kužkov ni bil primeren za najino stanovanje, jaz pa bi najraje odpeljala vse. Ti kužki so želeli samo malo ljubezni in pozornosti, nekoga ki bi jim dal hrano, jih peljal na sprehod in imel rad. Samo to. Oni pa bi mu za to vračali brezpogojno ljubezen in bili za njih pripravljeni storiti vse. Pa jih nihče ni želel...ali pa nihče ni imel dovolj prostora zanje, kot midva.

Da bi se izognila joku sem se odločila, da poskusim brez čustev pregledati stran zavetišča Zonzani. Pa ja... topila sem se, jokala... in izbrala psičko, ki sem jo želela. Ko sva prispela do zavetišča, pa je kot po naključju za sprejemno mizo bil gospod, ki ni bil čisto prepričan, kje je psička ki jo iščem. In glej ga zlomka, spet smo morali okoli vseh ograd in mimo vseh kužkov... In spet sem teško požirala slino. Najrajši bi šla k vsakem od njih, jih pocrkljala, počohala, se igrala z njimi in jih na koncu odpeljala domov. Ampak sem nekako uspela zadržat te svoje impulze in požrla solze, ter šla naprej. Skoraj smo obupali, ko je gospod odprl vrata enega izmed zaprtih boksov. Na vrata se je navesila suha psička z dolgim gobčkom in živahnimi očkami. "Oh ja, ta je že tudi dolgo tukaj," je rekel. Odgovor na moje vprašanje kako dolgo, me je šokiral. 9 mesecev!! Psička je bila stara nekje leto in pol, medtem je skotila 3 mladičke, ki so poginili, saj zanje še ni znala skrbet. Kljub temu, da to ni bila psička, ki sem jo želela, sem v tistem trenutku vedela, da bo ta odšla z nama. Prosila sem oskrbnika, da je odprl boks in psičko je dobesedno odneslo na hodnik, ki ga je nato dvakrat prešprintala. Peljala sva jo na sprehod in ko sem opazovala to suho, radovedno bitje, sem se vanjo zajlubila. Ni bila posebej lepa, vendar je bila prava. Fant me je samo pogledal in rekel:"Najina je, a ne?" Samo pokimala sem in se nasmehnila. Peljala sva jo nazaj, se poslovila za dobro uro, zato da so pripravili papirje ter jo cepili, midva pa sva opravila VELIK nakup v trgovini za male živali. Hrano, posode, povodec, igračo, itd... Komaj sem čakala da sva prispela nazaj in psička naju je že čakala. Ko je dojela kaj se dogaja se ni mogla umirit. Ko sva jo pripeljala skozi vrata stanovanja je cvilila, mahala z repom, se obračala okoli svoje osi, vse samo da bi nama pokazala, kako zelo srečna je.

Zdaj to bitje niti slučajno ni več suhljato:). Nad njo so navdušeni vsi, ki jo spoznajo, saj je neverjetno prijazna, ubogljiva in simpatična psička. Njen najljubši kraj za spanje je najin kavč, kljub temu pa se vsak večer odpravi spat z nama, ter zaspi na blazinici poleg moje strani postelje, kjer je spala tudi prvo noč. Zavetišča se ne spominja več, se pa spomin vrne vsakič, ko je dovolj blizu kakšnega, da ga zavonja in zagleda. Takrat povesi ušesa in spusti glavo, rep se ustavi in mislim da za trenutek tudi njen srček.

Ah ja, se spomnite, ko sem rekla, da ni bila preveč lepa? Zdaj je to zame najlepši kuža na svetu. Brez pretiravanja.

Zakaj pišem vse to? Ker sem danes prebrala mail, ki mi ga je posredovala sestra, prav tako velika ljubiteljica živali, v katerem piše, da bodo morali v zavetišču Turk usmrtiti ne vem koliko kužkov, saj so tam že predolgo. Nekaj me je gnalo, da sem pogledala njihov blog... In planila v jok. Ponovno sem si želela, da bi lahko rešila vse te kužke, pa ne morem niti enega. Nekaj imajo v očkah...upanje in brezpogojno ljubezen do lastnika, ki ga še ne poznajo. Ne morem razumet ljudi, ki rajši, kot da rešijo kužka zavetišča in igle, kupijo pasemskega psa za hudo velik denar, samo zato ker je simpatičen na pogled, njegov karakter pa je katastrofalen (samo primer, ni vedno tako, vem). Toliko ljubezni, kot je lahko vrne takšen 'rabljen' kuža, je ne more noben drug. Toliko veselja, kot ga tak kuža prinese v dom... Najina Gaia je iz stanovanja v bistvu naredila dom.

Za vse, ki pa želijo kužka, pa še en opomin - KUŽA JE ODGOVORNOST!!! VELIKA odgovornost!! Niso igračke, ki poslušno sedijo v kotu, dokler jim ne namenite minuto svoje pozornosti. Kužki zbolijo, bruhajo, imajo prebavne motnje, rabijo pozornost, puščajo dlako, rabijo hrano, igrače, kakšno kost vsake toliko ter gibanje. Če obstaja samo kanček suma v vas, da ne želite take odgovornosti - potem rajši pustite kužka tam kot je. Dovolj je zanemarjenih in zapuščenih kužkov in nobene potrebe ni, da sami pripomorete k temu, da bo na svetu še eden več.

Vsi, ki pa imate možnost, željo, srce za njih - prosim, PROSIM, preverite najprej v zavetiščih! Naj vam ne bo izgovor - ne morem tja ker mi je hudo. Moja zgodba je dober dokaz, da se da. Hudo mi je sicer še vedno, ko pomislim koliko jih je še ostalo tam samih in brez doma, ampak vem, da sem se prav odločila. Vsaj enega sem rešila gotove smrti in niti za trenutek mi ni žal. Naj vas ne mami samo zunanjost kužka - poskušajte jih spoznat. Pojdite tja, peljite kakšnega na sprehod in takoj boste vedeli, če je pravi za vas ali ne.

Tukaj dodajam še link do bloga, ki me je pripravil do joka. Mogoče se pa komu od vas kakšen od kosmatincev vsede v srce... http://zavetisce-turk.blogspot.com/ .

Ni komentarjev: